Kmalu po polnoči so večino potnikov prepeljali v bolnišnice oziroma naprej proti svojim ciljem, a napetost ni popustila – zlasti med družinami, ki so prišle na kraj nesreče, da bi našle svoje bližnje, s katerimi niso mogle vzpostaviti stika.
Eden izmed njih je bil Ramón Montón, ki je obupano iskal soprogo Tamaro Margarito Valdés. »Zelo sem živčen, še vedno je nisem našel. Iz Huelve sem se vozil tri ure, malo sem pohodil plin,« je povedal.
Njegova žena je potovala z vlakom iz Madrida, v katerega je iz še neznanih razlogov trčil vlak iz Malage, ki se je iztiril. »Z njo sem govoril dvajset minut pred nesrečo. Skoraj je zamudila vlak,« je dejal, preden so ga reševalci usmerili na drugo lokacijo za iskanje informacij.
»Iščemo dekle iz Huelve, ki je ne moremo najti. Prijateljica, ki je potovala z njo, nam je povedala, da ne ve, kje je,« je povedala María, ena od prostovoljk, ki so pomagale v sprejemnem centru.
Družina 57-letnega Ricarda Chamorra Cáliza, ki je bil prav tako na vlaku, zaman išče svojca. »Preiskali smo vse bolnišnice v mestu, a ga ni nikjer,« je povedala družinska prijateljica Rocío Lazarev. Medtem so pristojni poškodovane pozvali, naj obvestijo svojce, da so na varnem.
»Krikov ne bom nikoli pozabil«
Številni preživeli trčenja so opisali grozljive trenutke po trčenju vlakov. »Začutili smo sunkovito zaviranje. Vlak se je zibal levo in desno, dokler se ni ustavil. Ko sem izstopil, sem videl mrtvega človeka. Poskušali smo priti do prvega vagona, a tam je bila le še gmota železa. Ljudje so klicali na pomoč, a jih je bilo zelo težko rešiti,« je povedal Santiago.
Rocío, ena izmed poškodovanih potnic, je dejala: »Bilo je strašno. Leteli smo po zraku. Vse me boli, polna sem modric. Sama sem jo še dobro odnesla, mnogi so jo precej huje.«
Juan Manuel Sapiña, ki je bil v tretjem vagonu, se spominja: »Ko smo prišli ven, smo videli, da sta prva dva vagona, kot da bi padla v prepad. Šli smo pomagat, videli smo ljudi z zlomljenimi rokami in nogami, mrtve. Bilo je pretresljivo, tega nikoli ne bom pozabil.«
Podobno izkušnjo je opisala še ena potnica: »Nenadoma smo začutili vibracije in močne udarce, prtljaga je padala, potem se je vlak ustavil. Mislili smo, da se je le iztiril, nato smo zunaj videli zmečkane in prevrnjene vagone drugega vlaka.«
»Kot da bi se ponovno rodila«
María Vidal je bila v četrtem vagonu. »Bilo je kot potres. Vse se je treslo, nato je vlak sunkovito zavrl in ugasnile so se luči. Skoraj 40 minut smo bili ujeti. Ko sem izstopila, sem videla poškodovane ljudi in slišala grozljive krike. Še vedno sem v šoku – kot da sem se ponovno rodila.«
Strah ni prizanesel niti Antonii Rodríguez: »Bili smo v četrtem vagonu. Moja hči je noseča. Upamo, da je vse v redu,« je povedala z drhtečim glasom, preden so jo odpeljali z reševalnim vozilom.