Niti najboljši poznavalci razmer v regiji ne morejo točno oceniti, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti, saj se v Podgorici situacija spreminja iz dneva v dan, a nekaj je mogoče trditi z gotovostjo: začenja se novo obdobje v Črni gori, pravzaprav kar v regiji, katerega posledice bomo morali zelo pozorno spremljati. V seštevku imata od vseh 81 poslancev največ glasov dve prosrbski koaliciji. S tretjo, »državljansko« koalicijo pa imata – večino, s katero lahko sestavita vlado.
Za nekatere delitve se zdi, da so večne
Glejte, zakaj: delitev na Srbe in Črnogorce se je skozi glavna vrata vrnila na sceno. Naj spomnimo, da je referendum, ki so ga leta 2006 izvedli z vprašanjem o Črni gori kot samostojni državi, podprlo 55,5 odstotka volilcev, medtem ko jih je 44,5 odstotka reklo ne. S tem je bilo konec federacije Srbije in Črne gore, zadnjega neuspešnega poskusa, da Srbija nase ne prevzame vse krivde za razbitje Jugoslavije. Črna gora je uvedla evro, vstopila v Nato, priznala Kosovo in se približala EU, a za nekatere delitve se zdi, da so večne.
Tista na Srbe in Črnogorce v Črni gori od same ustanovitve nacije in kulture. Od vladike Rade Tomova, ki je nosil posvetno ime Petar II. Petrović Njegoš (1813–1851). Ko je bil metropolit pravoslavne cerkve v Črni gori in posvetni gospodar, je postavil temelje črnogorske samostojnosti. »Na Lovćenu Njegoš spava, najmudrija svjetska glava,«* pravi narodna pesem iz Črne gore, ki nam govori o skromnosti pri oboževanju tega vladarja, pesnika in filozofa, čigar knjige Gorski venec, Luč mikrokozma in Lažni car Šćepan Mali so absolutni temelj za razumevanje Črne gore in Črnogorcev.
Malo je kultur, ki sta jih življenje in delo nekega pesnika tako zelo zaznamovala, kot velja za Črnogorce in Petra Petrovića Njegoša. »Njegoš je Črna gora in Črna gora je Njegoš. Tega ni mogoče reči za skoraj nobenega drugega pesnika,« je rekel dobitnik Njegoševe nagrade za leto 1981 Josip Vidmar. Tedanji nestor slovenske kulture je moral vedeti, da se v temeljnih delih velikega pesnika skriva neka premostljiva dvojnost dveh sosednjih narodov iste veroizpovedi, ki imata vsak svoje posebnosti. Glede katerih ni zgodovinskega dogovora. Kot tudi ne sprave.
Njegoševa nagrada je še danes eno najbolj uglednih priznanj za književnost v regiji. Podeljuje se vsaki dve leti, od leta 1963, ko jo je dobil črnogorski klasik Mihajlo Lalić. Niz znamenitih dobitnikov nagrade vodi nobelovec Ivo Andrić, tu so še Miroslav Krleža in Borislav Pekić, v Jugoslaviji pa so jo podeljevali vsaka tri leta. Navdihovalec vojn na območju nekdanje Jugoslavije Dobrica Ćosić jo je dobil leta 1990, leta 1997 pa je pripadla srbskemu nacionalistu, akademiku črnogorskega rodu Matiji Bećkoviću. Žirija je takrat razpadla in nagrada se ni podeljevala 12 let, vse dokler se ni vrnila pod okrilje črnogorskega ministrstva za kulturo.
Od leta 2009 se podeljuje vsaki dve leti, dobil jo je klasik slovenske poezije Tomaž Šalamun (2013), njen predzadnji dobitnik leta 2017 pa je Milorad Popović, verjetno najpomembnejši črnogorski še živeči pisec. Njegova knjiga Črnogorsko vprašanje je pomemben prispevek k osvetlitvi fenomena, ki ga on imenuje črnogorsko srbstvo. Avtor komentira rezultate volitev, na katerih sta dve prosrbski koaliciji, »Za prihodnost Črne gore« in »Mir je naša nacija«, skupaj dobili možnost, da ob pomoči »državljanske koalicije«, o kateri bomo govorili pozneje, sestavita novo vlado.
»Razlog za poraz DPS-ja je torej deloma v strupeni oblasti, v strukturi, ki je po desetletjih vladanja okostenela. Po drugi strani smo bili priče neki klasični agresiji: 30 let po začetku vojne v nekdanji Jugoslaviji, leta 2020, je na sceni v Črni gori velikosrbski fašizem. Deluje s podobnimi metodami, le da zdaj nima tankov, pušk in mitraljezov, saj je Črna gora v Natu. Če ne bi bilo tako, bi tukaj gotovo imeli paravojaške enote. Ta fašizem je na teh volitvah zrušil neki režim, za katerega pravijo, da je skorumpiran. In do neke mere tudi res je. Toliko, kot to velja za bolj ali manj vse postkomunistične režime na Balkanu. A ta režim je kljub vsemu zagovarjal laično državo, multikulturnost, državljanski koncept države in prozahodno politično orientacijo.«
Balkanski paradoksi na meji razumljivega
Popović ima v nečem skoraj popolnoma prav: brez Đukanovića in DPS države Črne gore ne bi bilo. A treba je upoštevati, da nič ne more trajati večno in da se je teh 45 odstotkov volilcev, ki niso bili za neodvisnost države, spet moralo nekje zbrati. Tokrat v dveh koalicijah, ki sta pred volitvami, vsaka na svoj način, postavljali pod vprašaj Črno goro, danes, nekaj dni po njih, pa podpisujeta sporazum o tem, da bosta »osnovni paket« pustili pri miru, se pravi, da ne bosta postavljali zahtev za odpravo neodvisnosti Črne gore, ne bosta spreminjali grba in zastave, ne umaknili priznanja Kosova in tudi ne zahtevali izstopa iz Nata.
Takšna sprememba politične usmeritve lahko pomeni le eno: da bo nova oblast imela podporo Bruslja in Washingtona za nadaljevanje poti v evropske integracije. To pomeni, da bodo vrata ostala odprta: toda ali lahko verjamemo strankam, ki so še pred nekaj dnevi postavljale pod vprašaj samobitnost in obstoj države? Balkanski paradoksi so vedno na meji razumljivega, a tokrat je tako, kot da je povsem jasno, da so tudi srbski Črnogorci, vsaj deklarativno, državljani Črne gore in da je del njihove političnega doktrine stališče, da je to deželo nemogoče preseliti kam drugam. Ali jo podariti Srbiji ali Rusiji.
Ki na tem terenu še vedno igrata pomembno vlogo. Srbija preko Cerkve. V začetku leta je parlament Črne gore sprejel zakon o svobodi veroizpovedi. Kar je pravzaprav kampanja za vračanje premoženja, ki ga je Kraljevina SHS oziroma dinastija Karađorđević odvzela Črni gori na cerkvenem ozemlju, ko je ukinila avtokefalnost. Tukaj gre pravzaprav za manevre, s katerimi bi Đukanović in njegova oblast končno na zakonit način odvzela enega zadnjih argumentov Srbski pravoslavni cerkvi – možnost, da ima lahko še naprej sedež v samostanu na Cetinju, kjer je zgodovinski dom cerkvenega poglavarja, kjer je med drugim imel svoj sedež tudi Njegoš.
Danes v tem svetišču prebiva Amfilohije, črnogorskoprimorski metropolit, pripadnik zloglasnega krila Srbske pravoslavne cerkve, ki je v devetdesetih letih blagoslavljal Miloševićev vojni pohod in podpiral vojne zločince, kot je bil Radovan Karadžić. Zbral je sile in na ulice pozval ljudi pod geslom: »Ne damo svetinje.« Veliko število mladih, ki se ne spominjajo ničesar drugega razen Đukanovićeve oblasti in njegovih tajkunov, se je udeležilo protestov, Milu pa preprosto ni uspelo, da bi po vseh ovirah, mimo katerih je prišel, zaobšel še eno, morda najtežjo: Srbsko pravoslavno cerkev.
Torej teh 45 odstotkov, ki so jih dobile prosrbske sile, je ravno tistih 45 odstotkov, ki jih je na referendumu leta 2006 dobila ista stran. Le da je zdaj to malo več. Tedaj je glasovalo 86 odstotkov prebivalcev, medtem ko je na te volitve prišlo tri četrtine volilcev, ki so imeli pravico voliti. Morebiten ključ za oblikovanje nove vlade ima v rokah koalicija »Črno na belem«, ki jo vodi Dritan Abazović. Etnični Albanec s poslovanjenim priimkom iz Ulcinja, politolog z doktoratom iz Sarajeva, je vstopil v igro, za katero se zdi, da ni vrnitve: srbski mediji mu iz ljubezni do njega govorijo tisto, s čimer ga žalijo nasprotniki v Črni gori – Albanec Četnik.
Pred kratkim ga je podprl sam zli duh črnogorskega srbstva Matija Bećković, Abazović pa prepričuje javnost, da je vse storil za to, da bi preprečil nadaljnje ropanje države, ki so jo Đukanovićeve metode pripeljale na rob propada. Depolitizacija državnega aparata in vladavina prava sta njegovi najpomembnejši obljubi, a v njiju je težko verjeti, če poznamo bistvo ideologije njegovih koalicijskih partnerjev. Ker ima pet odstotkov glasov, ni mogoče reči, da ima veliko podpore, pa vendar lahko precej usmerja nekatere tokove. Ki bodo, ne glede na to, kako se bo končalo to obdobje, za Črno goro vsekakor turbulentni.
Medijska vojna se bo nadaljevala, a za morebitno novo oblast jo bo vodila ista skupina, ki je sredi devetdesetih let pripeljala na oblast Đukanovića in najglasneje zagovarjala idejo neodvisnosti. To so Vijesti, koncern, ki sta ga ustanovila nekdanji Đukanovićev podpredsednik vlade Žarko Rakčević in Miodrag Perović, profesor matematike. Danes je to hiša, ki odkrito podpira nove sile, med ustanovitelji dnevnika pa je tudi brat Mila Đukanovića, seveda ob popolni družinski podpori. Medtem so se strani razdelile, Vijesti pa igrajo nevarno igro podpiranja ruskih interesov. Ki so v Črni gori vedno isti – izhod na Sredozemsko morje. V tem smislu imajo viri, ki so blizu vladajoči strukturi, Dritana Abazovića skoraj izključno za produkt Vijesti.
Srbske sanje o svoji Šparti
V tem primeru ničesar ni treba povedati dvakrat, a Črna gora je ena tistih držav, v katerih tisto, kar naj bi bilo obče stališče o nečem, najpogosteje najmanj ustreza bistvu tistega, o čemer se govori. Težko si je torej predstavljati, da bo Črna gora spet srbska provinca, kot je bila v letih 1918–1941 in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Toda srbski nacionalizem nikoli ne bo nehal sanjati o Črni gori: kot o svoji Šparti, v kateri lahko najdejo nadomestilo za Kosovo in skupaj z Republiko Srbsko zahtevajo, da spet nastane neka oblika Velike Srbije. Ki niti od blizu ni tolikšna, kakršno je programiral načrt z začetka devetdesetih let, a tudi ni majhna, glede na preostale države na Balkanu. Ničesar od tega ni treba podcenjevati.
Kot tudi ne Đukanovića, ki bo še tri leta opravljal dolžnosti predsednika republike. On je vedno najboljše vedel, kako ne izgubiti volitev, in veliko število tistih, ki ga podpirajo, misli, da ima tudi tokrat rezervni načrt. Katerega izvedba bo odvisna od številnih dejavnikov: Evrope, razmer v Srbiji, splošne stabilnosti v regiji, pandemije…
Vprašanje, ali bo opozicija resetirala državo ali pa bo zapadla v tisto vrsto slabe neskončnosti, v kateri že, vsaka na svoj način, živita Bosna in Srbija, je – pravzaprav retorično. Glavno vprašanje je, ali je mogoče v demokratično slabo razvitih državah zadovoljiti vse aspiracije, ki so se zgrnile nad to državo. Divjanje z avtomobili po ulicah z vzdignjenimi tremi prsti in grožnje Bošnjakom na severu države (»Poletila crna ptica / Pljevlja biće Srebrenica«** – to je nekdo napisal na vrata džamije v Pljevljah in razbil stekla na oknih) ravno ne vlivajo zaupanja v to, da se bo država pacifirala preko Cerkve. In njenih privržencev.
Ni treba biti zlovešči prerok za misel, da bo prej obratno.
* Na Lovčenu Njegoš spi, najmodrejša glava na svetu.
** Poletela bo črna ptica / Pljevlja bo Srebrenica.
