Če bodo oblasti v prihodnjih tednih normalizirale promet skozi ožino, bodo številni tankerji z nafto za Kitajsko, ki so obtičali v Perzijskem zalivu, znova zapluli. Njihov prihod v kitajska pristanišča bo verjetno povzročil začasen skok v dobavah, vendar se država na dolgi rok ne sooča s pomanjkanjem. Zaloge surove nafte v lasti kitajskih državnih energetskih podjetij ostajajo skoraj polne, prav tako podjetja ohranjajo polne rezervoarje rafinerij z bencinom, dizlom in drugimi naftnimi derivati, piše ugledni New York Times.
Kitajska je med vojno zmanjšala dnevni uvoz nafte za približno tretjino, predvsem zaradi višjih cen. Ta umik je pomagal ublažiti pritisk na svetovne trge, ki ga je povzročilo skoraj popolno zaprtje Hormuške ožine. Država si je tako oster rez lahko privoščila, ker je že pred vojno kupovala več nafte, kot jo je potrebovala, in sistematično krepila strateške naftne rezerve. Kitajska je namreč več let kopičila zaloge, ko so veljale nizke cene, kar pomeni del širše strategije za krepitev nacionalne samozadostnosti in odpornosti proti motnjam v dobavi.
Polna skladišča in upočasnjeno povpraševanje
Kitajska podjetja so delovanje rafinerij med vojno ohranjala s črpanjem iz obsežnih korporativnih zalog surove nafte. Vendar se zdi, da je povpraševanje po bencinu, dizlu in letalskem gorivu na domačem trgu oslabelo, saj so gospodinjstva in podjetja zaradi visokih cen postala previdnejša pri porabi. Prodaja avtomobilov z bencinskim motorjem je aprila in maja močno upadla.
Hkrati je kitajska vlada to pomlad ustavila večino izvoza rafiniranih produktov, da bi zagotovila zadostno domačo oskrbo. Ta poteza je prispevala k hudemu pomanjkanju drugod po Aziji, zlasti v državah v razvoju z omejenimi rafinerijskimi zmogljivostmi. Zaradi šibkega domačega povpraševanja in ustavitve izvoza podjetja poročajo o tako polnih skladiščnih rezervoarjih, da naftni trgovci nimajo prave spodbude za nakupe in predelavo dodatne surove nafte.
»Ne pričakujem, da si bo kitajski uvoz surove nafte v bližnji prihodnosti strukturno opomogel na predvojno raven,« je pojasnil Muyu Xu, višji naftni analitik pri podatkovni službi Kpler. Podobno meni tudi Philip Andrews - Speed, dolgoletni strokovnjak za kitajsko nafto na Oxfordskem inštitutu za energetske študije. »Pričakujem, da bodo kitajska naftna podjetja ostala cenovno občutljiva in bodo nakupe povečevala postopoma,« je dejal.
Negotovost zaradi iranskega dogovora
Uvoz bi se lahko povečal, če bi se v Pekingu nenadoma odločili sprostiti izvoz rafiniranih produktov, vendar Kitajska tradicionalno vodi previdno energetsko politiko. K temu prispeva tudi negotovost glede obstojnosti ameriško-iranskega dogovora, katerega glavne določbe veljajo le 60 dni. Poleg tega ostaja odprto vprašanje, kako hitro bodo delavci odstranili morebitne mine, ki naj bi jih Iran položil v ožini.
Pogoji sporazuma med Washingtonom in Teheranom obenem odpravljajo tudi ključno spodbudo za kitajske majhne neodvisne rafinerije, da bi še naprej kupovale velike količine iranske nafte. Kot navajajo v poročilu, sporazum predvideva, da bodo ZDA sodelovale z drugimi državami in Združenimi narodi pri odpravi mednarodnih sankcij na iranski izvoz nafte. Če se to zgodi, bi kitajske rafinerije lahko izgubile popuste v vrednosti od tri do deset dolarjev na sod, ki so jih uživale pri nakupu iranske nafte kljub mednarodnim sankcijam.
Ti popusti so kitajskim rafinerijam prinašali prihranke v vrednosti več sto milijonov dolarjev na mesec. Pred zaprtjem ožine je Kitajska kupovala več kot 90 odstotkov celotnega iranskega izvoza nafte oziroma več kot 1,5 milijona sodov na dan. Zahodne vlade so dolgo trdile, da so ti nakupi pomagali Iranu financirati zavezniške sile v Libanonu, Iraku, Siriji in Jemnu. V Pekingu pa vztrajajo, da jih zahodne sankcije ne zavezujejo, ker jih varnostni svet Združenih narodov ni potrdil, saj imajo tam pravico veta.
»Odgovorni osrednjega tveganja za konflikt v regiji niso odpravili,« je posvaril David Broadstock, partner in naftni analitik pri energetskem svetovalnem podjetju Lantau Group. Kitajsko zunanje ministrstvo je medtem pozdravilo dogovor in možno ponovno odprtje Hormuške ožine, a javnosti ni ponudilo jasnih znakov o morebitni prilagoditvi svoje energetske politike.