Thomasova je novembra dobila štiri tedne časa, da zapusti Švedsko. Tam je živela z možem Gwynnom, po njegovi smrti leta 2023 pa se je preselila v stanovanje v Hammaröju, blizu sina, vnukov in moževega groba.
Kot je povedala za Guardian, jo je odločitev oblasti močno prizadela. Po več kot dveh desetletjih življenja v državi, brez kazenske evidence in ob tem, da se je ves čas preživljala z lastnimi sredstvi, težko razume, zakaj bi morala pri 78 letih življenje znova začeti drugje. Z možem sta šele leta 2022 med obiskom sina v Veliki Britaniji izvedela, da bi morala po brexitu vložiti posebno prošnjo za nadaljnje prebivanje na Švedskem. Thomasova pravi, da je za administrativne zadeve v družini skrbel predvsem njen mož in da je prepričana, da bi prošnjo pravočasno vložil, če bi za obveznost vedel.
Sporazum o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije sicer omogoča tudi poznejše prijave, če prosilec izkaže upravičene razloge za zamudo. Švedske oblasti so njeno prošnjo leta 2024 zavrnile, ker po njihovi oceni takšnih razlogov ni dokazala. Pozneje je bila zavrnjena tudi njena prošnja za prebivanje po švedski nacionalni zakonodaji. Thomasova se ob pomoči odvetnikov, ki jo zastopajo brezplačno, zdaj obrača na višje sodišče.
Švedska med najstrožjimi v EU
Primer 78-letnice ni osamljen. Po podatkih Eurostata je Švedska po brexitu izdala približno 2500 odločb, s katerimi je britanskim državljanom odredila odhod iz države. To predstavlja približno tretjino vseh takšnih odločb, izdanih Britancem v 27 državah članicah Evropske unije po letu 2021. Tudi britansko zunanje ministrstvo opozarja, da Švedska pravila glede zamujenih vlog očitno razlaga precej strožje kot druge članice EU. Po podatkih evropske komisije je bilo na Švedskem zavrnjenih skoraj 4000 od približno 14.200 prošenj za ureditev statusa po brexitu.
Za primerjavo: Bolgarija je pri približno 16.000 prošnjah zavrnila le pet prosilcev, Belgija pa pri okoli 13.000 prošnjah 605. Po analizi britanskega zunanjega ministrstva je švedska stopnja zavrnitev približno 27,5-odstotna, kar naj bi bilo trikrat več kot v kateri koli drugi članici in občutno nad povprečjem EU, ki se giblje med tremi in štirimi odstotki. Britanska vlada je zaradi tega že večkrat izrazila pomisleke tako švedskim oblastem kot evropski komisiji. Švedski urad za migracije medtem vztraja, da je zamujeno prošnjo še vedno mogoče vložiti v izjemnih okoliščinah, vendar mora prosilec pojasniti, zakaj se ni mogel prijaviti pravočasno. Samo dejstvo, da za obveznost ni vedel, po njihovih pravilih ne zadostuje.
Kritiki opozarjajo tudi na načelo sorazmernosti, ki ga predvideva sporazum med EU in Združenim kraljestvom. Prijatelj družine Thomas Felix Andler meni, da je težko zagovarjati sorazmernost ukrepa, pri katerem lahko človek po več kot dveh desetletjih izgubi pravico do bivanja zgolj zaradi zamujenega administrativnega roka. Na švedske oblasti je zaradi primera pritisnil tudi britanski poslanec Peter Kyle, ki je odločitev označil za zelo skrb vzbujajočo in pozval, naj pri presoji upoštevajo dolgoletno prebivanje Thomasove na Švedskem, njene družinske vezi in humanitarne okoliščine.