Bager je petkrat oblekel uniformo in odšel na misije, kjer je tvegal življenje, z ramo ob rami z ameriškimi vojaki kot najbližjimi zavezniki.
»Ne pišem kot politik. Ne kot analitik. Pišem kot danski veteran iz Afganistana in Iraka. In da – ob tem se mi orosijo oči,« začne pismo, ki ga je bivšemu ameriškemu veleposlaniku napisal zasebno. Pismo je skoraj kot pesem. Z jasnostjo, ki jo lahko ustvarijo le močna čustva, kot je globoka žalost.
»Ko ZDA Dansko označujejo za slabo zaveznico, je to za nas, ki smo bili tam, kot klofuta v obraz,« piše.
Bele lilije na krsti
Ko je Henrik Bager prvič odšel na misijo z ameriškimi zavezniki, je bil star komaj 19 let. Bilo je v Bosni. Kasneje, pri 30 letih, je odšel v Afganistan, v provinco Helmand, »najbolj neprijeten kraj na svetu«, kot pravi. Leta 2009 je bil del ekipe Team 7, ki jo spremlja tudi ameriški dokumentarni film Armadillo, poroča danski časnik Politiken.
»Greš se borit za svobodo in demokracijo. A ko si v jarku ali na patrulji, velika ideologija izgine. Takrat se boriš za to, da se fant ob tebi vrne domov,« pravi Bager, takrat poveljnik oddelka. »Pogledal sem okoli sebe in videl neverjetno pogumne, sposobne in profesionalne mlade fante. In jaz sem bil eden izmed njih,« piše v pismu.
Od takrat je bil še trikrat v Iraku. Nazadnje leta 2022, kot del enote, odgovorne za ves promet v tabor v okviru Natove misije 30 držav. Doma je pustil dva otroka, stara 10 in 11 let. Pet različnih misij, a ena stvar je bila vedno enaka: pred odhodom moraš načrtovati svoj pogreb.
»To je čustveno zelo divje,« pojasnjuje. Moral je natančno opisati svoj pogreb – celo rože na krsti, za katero je izbral bele lilije. In nato napisati poslovilna pisma. Staršem, sestri, nečakom. Ženi in otrokom. »To niso pisma, ki jih napišeš na hitro. Stalno se vračaš k njim. Jokal sem, ker bi to bile zadnje besede, ki bi jih slišali od mene, če se ne bi vrnil.«
Na misiji v Afganistanu so v njegovi ekipi umrli trije danski vojaki, 22 jih je bilo ranjenih.
Brez oklevanja
»A šli smo brez oklevanja, čeprav smo vedeli, da obstaja možnost smrti. Vedeli smo, da se morda ne bomo vrnili ali pa se bomo vrnili zlomljeni. A bili smo zvesti zavezništvu v Natu. Vedeli smo, da smo majhna država, ki bo tudi sama nekoč potrebovala pomoč.«
Pojasnjuje, da ceno plačujejo tako padli kot njihove družine. »Nekaterih nismo pripeljali domov. Manjkajo očetje, matere, žene, partnerji, sinovi in hčere. In so otroci, ki so dobili očeta ali mater nazaj – a s psihičnimi posledicami. Niso več enaki.«
Globoko vzdihne. »Predstavljajte si, da v vojni izgubite sina, potem pa slišite, da nismo dobra zaveznica. To boli do kosti.«
Zapisal je še: »Oblekli smo opremo. Poslovili smo se od družin. Otrokom smo dali poljub za lahko noč in upali, da jih bomo še kdaj videli. Stali smo ob strani ameriškim vojakom. Skupaj smo patruljirali. Drug drugega smo varovali. Skupaj smo krvaveli. In izgubljali ljudi. Danski vojaki se niso vrnili domov, ker smo zavezništvo jemali resno – ne kot besede, temveč kot obljubo med vojaki.«
In ve, da bi šli znova. »Če bi se kaj zgodilo, bi bili v eni uri na letališču in leteli pomagat Američanom. Ko Dansko označijo za nelojalno, to ne zadene le države. Zadene nas, ki smo nosili uniformo. Zadene padle. Zadene družine, ki še vedno plačujejo ceno.«
Nabiralnik je eksplodiral
Po navdihu je pismo poslal nekdanjemu ameriškemu veleposlaniku Rufusu Giffordu. Spremlja ga na družbenih omrežjih, saj pogosto omenja pisma Dancev. »Nisem tip, ki bi pisal komentarje za tipkovnico,« pravi. Mislil je, da bo pismo končalo na dnu kupa. A dobil je odgovor.
»Prejel sem sporočilo od Rufusa Gifforda,« pove še vedno presenečen. Gifford ga je prosil za dovoljenje za objavo pisma na Facebooku. Henrik je privolil. Objava je do danes prejela več kot 34.000 všečkov, skoraj 1000 komentarjev in več kot 4000 delitev. Oglasili so se mu tudi kolegi in drugi veterani.
»Moj nabiralnik je eksplodiral.«
Pravi, da ni razmišljal o tem, kaj bo pismo sprožilo. Američani – tudi ameriški veterani – so pismo razumeli. »To bi lahko napisal kdorkoli od nas, ki smo nosili uniformo. Tokrat sem bil pač jaz.«
»Mi smo tihi ljudje. Ne potrebujemo zastav na mizi ali nazivov herojev. Želimo si le medsebojnega spoštovanja. Tisti, ki vemo, da ima zavezništvo svojo ceno – in da svojo obljubo izpolnimo.«
Henrik Bager zaključi: »Vojak nikoli ne pozabi, kdo je stal ob njem. Tudi narodi ne bi smeli.«