Dobra dva meseca po začetku vojne v Iranu se po ponedeljkovih zaostritvah ob ameriškem prebijanju iranske blokade v Hormuški ožini spet pojavljajo bolj optimistični toni. Tako rekoč celoten vrh ameriške administracije je dal vedeti, da je vojna pri koncu, čeprav imajo ZDA domnevno še vedno prst na sprožilcu. Ne le da je ameriški predsednik Donald Trump zagotovil, da je operacija Epska jeza končana, ameriška administracija je tudi zaustavila svojo enostransko začeto operacijo spremljanja trgovskih ladij čez Hormuško ožino.
Od nedelje, ko je Trump napovedal spremljavo trgovskih ladij, je iranska vojska streljala na ameriške vojne ladje, da bi jih odvrnila od plovbe po tej plovni poti, ZDA pa so potopile majhne iranske bojne čolne. Ohranitev premirja in tudi morebitna sklenitev dogovora o koncu vojne sta bili močno ogroženi. Operacija, imenovana Projekt svoboda, je trajala komajda en dan, ko so jo v Beli hiši in Pentagonu zaustavili, da bi se izognili vnovič močno približani obnovitvi spopada. Kot so pojasnjevali v ZDA, naj bi se za začasno zaustavitev operacije Svoboda odločili na prošnjo Pakistana in drugih držav. A za tem diplomatskim leporečjem se morda skriva ugoditev zahtevi Teherana, da se najprej dogovorijo o Hormuški ožini, šele pozneje pa o vsem ostalem.
Kaj določa memorandum?
Ali ameriški optimizem za bližanje tudi uradnemu koncu vojne sedaj temelji na lastni popustljivosti ali na domnevnem obojestranskem zbliževanju stališč o 14 točk dolgem memorandumu, ki določa konec vojne v Perzijskem zalivu, ni jasno. Medtem ko na ameriški strani trdijo, da se prepad med državama zmanjšuje, je v provladnih iranskih medijih zaslediti nasprotne trditve, da Iran ne popušča pri vprašanju Hormuške ožine ali prenosa obogatenega urana v tujino.
Pakistanski posredniki so zadnjo verzijo dokumenta poslali obema stranema. A iz različnih odzivov obeh strani gre sklepati, da najtežja vprašanja med ZDA in Iranom v dokumentu niso dokončno rešena. Po poročanju ameriških medijev naj bi se po aktualni različici dokumenta v memorandumu Iran zavezal k moratoriju na bogatenje urana, ZDA pa bi se strinjale z odpravo sankcij in sprostitvijo zamrznjenih iranskih sredstev. Obe strani bi se strinjali z odpravo blokade v Hormuški ožini. Hkrati pa se predvideva, da bi bila s sklenitvijo memoranduma začrtana pot do končanja konflikta, še vedno pa bi morala o posameznih vprašanjih potekati pogajanja. Za rešitev vseh odprtih vprašanj naj bi po pristopu k memorandumu obe državi imeli 30 dni časa, še določa dokument. Vse te podrobnosti memoranduma so v Iranu označili prej za spisek želja kot za realnost. »To je bolj ameriški seznam želja kot realnost. Američani v vojni, ki jo izgubljajo, ne bodo pridobili ničesar, česar niso dosegli v neposrednih pogajanjih,« je dejal Ebrahim Rezaei, tiskovni predstavnik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko in nacionalno varnost.
Iranu vnovična kitajska podpora
V ameriški administraciji naj bi odgovor na ponujen memorandum pričakovali v naslednjih dveh dneh. Memorandum v iranski vladi že proučujejo, odgovor pa bodo posredovali pakistanskim posrednikom, so še sporočili iz Teherana. Čakanje zapolnjujejo nove grožnje iz ZDA. Če Iran v dogovor ne bo privolil, se bo bombardiranje šiitske republike nadaljevalo, napoveduje ameriški predsednik, ki pa tudi dodaja, da se bo v primeru iranskega sprejetja dogovora Hormuška ožina spet odprla. Vendar Trump ostaja vsaj toliko realist, da še ne pakira kovčkov za morebiten odhod na mirovno slovesnost v Pakistan. Ocenjuje namreč, da je za razpravo o njej še prezgodaj.
Da dogovor vendarle še ni tako blizu, ker Iran vztraja pri novem režimu plutja čez ožino, so jasno dali vedeti v Teheranu. Napovedali so diplomatska prizadevanja za uresničitev svojih nacionalnih ciljev, hkrati pa je zunanji minister Abas Aragči dodal, da ne obstaja vojaška rešitev za krizo v Hormuški ožini. Med obiskom pri kitajskem zunanjem ministru Wang Yiju le nekaj dni pred tem, ko se bo v Pekingu mudil ameriški predsednik Trump, je Aragči vztrajal pri novem varnostnem okvirju za regijo Perzijskega zaliva. Wang mu je pritrdil in dejal, da morajo države v Zalivu in na Bližnjem vzhodu vzeti svojo prihodnost v svoje roke. Povsem jasno je pri temeljnem vprašanju nadzora Hormuške ožine stopil na iransko stran, rekoč, da Kitajska podpira vzpostavitev regionalnega okvira za mir in varnost pod vodstvom držav v regiji.
