Keir Starmer je javno sporočil Mandelsonovo imenovanje za veleposlanika na drugem Trumpovem dvoru, nekakšnega Trumpovega šepetalca, še pred običajnim varnostnim preverjanjem njegove primernosti za tako občutljiv diplomatski položaj, čeprav so ga pribočniki opozarjali in čeprav je bilo takrat znano, da je veliko let prijateljeval z razvpitim ameriškim superbogatim pedofilom Jeffreyjem Epsteinom, tudi še po tem, ko je bil ta obsojen (2008) in je prvič končal v zaporu. In kljub temu da je najbolj znani Epsteinov nekdanji prijatelj Trump v drugi volilni kampanji obljubljal, da bo po vrnitvi na oblast pohitel z objavo Epsteinovih arhivov, v katerih bi Starmer moral pričakovati podrobnosti o Mandelsonovih vezeh z Epsteinom. Trump je z objavo zavlačeval, dokler je lahko, ko pa so se arhivi pojavili, so bili za Mandelsona usodni. Starmer je domnevnega »uber fixerja«, ki lahko vse uredi, preimenoval v uber lažnivca in ga odstavil samo osem mesecev po imenovanju.
Mandelson je februarja 2025, malo pred odhodom na veleposlaniški položaj (zdaj vemo, da je varnostna agencija ocenila, da je zanj neprimeren, pa tudi, da tega menda ni nihče povedal ne premierju, ne zunanjemu, ne kateremu drugemu ministru), novinarju Financial Timesa na vprašanje o odnosih z Epsteinom odgovoril, da obžaluje, da ga je kdaj srečal in da ga je z njim seznanila Ghislaine Maxwell, Epsteinova partnerica, ter da še bolj obžaluje škodo, ki jo je povzročil mnogim mladim ženskam, ne ravno diplomatsko pa je dodal: »O tem ne bom več govoril. To je obsedenost Financial Timesa in iskreno rečeno, odjebite vsi skupaj. Smo zmenjeni?« Že zaradi teh besed so na Otoku kritizirali njegovo primernost za veleposlanika. V prvem intervjuju po odstavitvi s položaja veleposlanika v ZDA (septembra 2025) je trdil, da v domovih Jeffreyja Epsteina, ki ga je v zasebnem dopisovanju razglasil za najboljšega prijatelja, nikoli ni videl nobenega dekleta ali mlade ženske, ampak samo gospodinje srednjih let. Ocenil je, da ga je Epstein, ki ga je zdaj opisal kot karizmatičnega kriminalca in lažnivca, ločil od »spolnega dela svojega življenja«, ker je gej.
A ni šlo samo za Epsteinovo senco. Mendelsonova poklicna in osebna integriteta je bila vedno vprašljiva. Zaradi zlorabe položaja je moral dvakrat odstopiti z ministrskega položaja. Poleg tega je imel sumljive poslovne in druge vezi z Rusi, med njimi s tajkunom Olegom Deripasko, in prek svojega globalnega posvetovalnega podjetja s številnimi pomembnimi ljudmi na Kitajskem. Ni presenetljivo, da je varnostna agencija ocenila, da bi bilo njegovo imenovanje potencialna grožnja britanski državni varnosti, in zato prižgala rdečo luč za njegovo imenovanje. Z drugimi besedami, forsiranje Mandelsona na veleposlaniški položaj v ZDA je bilo od vsega začetka povsem zgrešeno. Kaj ga je gnalo? Dobro je vedel, kako problematično je bilo njegovo prijateljstvo z Epsteinom, ki je bilo usodno za njegovo kariero: ostal je brez veleposlaniškega položaja, lordskega naziva in članstva v laburistični stranki, policija pa ga je 23. februarja letos aretirala, dvanajst ur zasliševala, zdaj pa na prostosti brez potnega lista čaka na izid preiskave zaradi suma zlorabe položaja, ker naj bi v ministrskih časih Epsteinu posredoval zaupne dokumente britanske vlade.
Od mladega komunista do lorda
Peter Benjamin Mandelson se je rodil 21. oktobra 1953 v Londonu. Njegov oče je bil vodja oglaševalskega oddelka tednika The Jewish Chronicle (Judovska kronika), najstarejšega judovskega časopisa na svetu, ki je začel izhajati leta 1841. Njegov (po očetovi strani) stari oče, poljski Jud, je ustanovitelj londonske sinagoge Harrow United. Zanimanje za politiko je prvič pokazal, ko se je kot srednješolec zaradi protesta proti britanski podpori ameriški vojni v Vietnamu včlanil v Ligo mladih komunistov. Na univerzi v Oxfordu je študiral filozofijo, politiko in ekonomijo. Diplomiral je leta 1976. Leto kasneje je dobil prvo službo v ekonomskem oddelku združenja britanskih sindikatov. Leta 1978 je prvič opozoril na politične ambicije, saj je postal predsednik Sveta britanske mladine. Leta 1979 je bil prvič izvoljen na politični položaj, saj je postal član lokalne (laburistične) vlade v Lambethu v Londonu. Razočaran nad tedanjo po njegovem mnenju preveč levičarsko laburistično politiko je leta 1982 odstopil in se zaposlil kot televizijski producent, a se je po treh letih vrnil v politiko, saj ga je leta 1985 tedanji laburistični voditelj Neil Kinnock imenoval za direktorja za komunikacije laburistične stranke. Na tem položaju se je razvil v najbolj sposobnega političnega spin doktorja. Mandelson je tako dobro »obračal« novice, da so ga razglasili za »princa teme«, ki mu je uspelo priljubljenost laburistov povečati za devetnajst odstotkov. To je bilo vseeno premalo za zmago na volitvah.
V drugem poskusu leta 1992 mu je uspela izvolitev za poslanca, dve leti kasneje (1994) pa je sprejel ključno odločitev, ko je v boju Tonyja Blaira in Gordona Browna za voditeljski položaj v stranki podprl Blaira. Po prvi od treh zaporednih izvolitev Blaira za premierja leta 1997 je prvič postal minister. Samo leto kasneje je moral odstopiti zaradi škandala, ker je od laburističnega donatorja, podjetnika Geoffreyja Robinsona, dobil brezobrestno posojilo (373.000 funtov) za nakup razkošnega doma v Londonu, za katerega je osebno prispeval samo 100.000 funtov. Ni bilo naključje, da je njegovo ministrstvo preiskovalo sumljive Robinsonove posle. Blair ga je kmalu vrnil v vlado, a je moral zaradi zlorabe položaja (indijskemu milijarderju je pomagal dobiti britanski potni list) leta 2001 spet odstopiti. Leta 2004 je odstopil kot poslanec, da ga je lahko Blair imenoval za evropskega komisarja za trgovino, kar je ostal do leta 2008. Blairov naslednik Gordon Brown ga je imenoval za dosmrtnega člana lordske zbornice, da bi ga lahko vrnil v vlado, na položaj ministra za poslovne zadeve (takrat naj bi, sredi globalne finančne krize, Epsteinu začel izdajati oziroma prodajati zaupne vladne informacije).
Globalni lobist in
korporacijski svetovalec
Po volilnem porazu laburistov je leta 2010 ustanovil lobistično podjetje Global Counsel, se vrgel v dolgoletno kontroverzno lobiranje in svetovanje nizu korporacij in sedenje v njihovih upravah, ki jih je tako veliko (več kot 50), da jih je nesmiselno naštevati (Shell, Palantir, Alibaba, Deutsche Bank …). Medtem je žel kritiko, ker je ostajal član lordske zbornice in ker ni hotel razkriti svojih strank. V soj političnih žarometov se je vrnil leta 2024, ko ga je Starmer imenoval za veleposlanika v ZDA.
V njegovem osebnem življenju, o katerem ni nikoli želel govoriti, je bilo najodmevnejše leto 1998, ko je bil eden od vodilnih laburističnih politikov. Njegov tedanji konservativni poslanski kolega, gejevski aktivist in novinar Matthew Paris, ga je razkril kot geja. Takrat je Mandelson že živel z Brazilcem, prevajalcem Reinaldom Avilom da Silvo, s katerim sta se poročila leta 2023. Februarja letos je prišlo na dan, da sta oba prejemala Epsteinova denarna nakazila. Mendelsonov največji problem, zaradi katerega utegne končati v zaporu, pa so obtožbe, da je (očitno ne zastonj) do leta 2010 Epsteinu posredoval zaupne informacije britanske vlade.