Vedoč, da bo zaprtje Hormuške ožine ogrozilo ključno pomorsko energetsko aorto, so poznavalci po začetku vojne 28. februarja ocenjevali, da se cena za sodček surove nafte lahko povzpne na 150 dolarjev in sčasoma zraste na 200 dolarjev. To se nikoli ni zgodilo.
Danes stane sodček nafte brent 90 dolarjev, pred desetimi dnevi, torej pred zadnjo zaostritvijo med Iranom in ZDA, je stal 76 dolarjev. V času od začetka vojne do začetka julija je bila povprečna cena sodčka 101 dolar, najvišja pa 126 dolarjev. To je precej pod rekordom leta 2008. Takrat je sredi zaostritve na Bližnjem vzhodu, ko je grozil izraelski napad na Iran, sodček nafte stal 147 dolarjev. Če bi upoštevali inflacijo, bi bilo to zdaj 228 dolarjev.
Kaj se je torej zgodilo, da cene nafte niso povsem ponorele? Reuters v svoji analizi navaja pet razlogov.
1. Kitajsko presenečenje
Kitajska je največja svetovna uvoznica nafte. Pri tem pa je letos do junija svoj uvoz surove nafte zmanjšala na najnižjo raven v skoraj desetletju. Razlogov za to je več. Oblast je omejila izvoz goriv, prebivalci še bolj uporabljajo električne taksije namesto osebnih avtomobilov, petrokemična industrija pa je zmanjšala obseg proizvodnje. Kitajska je povpraševanje zmanjšala za povprečno skoraj pet milijonov sodčkov na dan, kar je približno pet odstotkov globalne proizvodnje, to pa je pomembno vplivalo na ceno.
2. ZDA črpale in sproščale
Če je Kitajska prispevala k zmanjšanju povpraševanja, so ZDA prispevale k povečanju ponudbe. Aprila so v enem dnevu načrpale rekordnih 13,93 milijona sodčkov nafte. Obenem so iz strateških naftnih rezerv sprostile 400 milijonov sodčkov. O tem so se marca dogovorile z Mednarodno agencijo za energijo, zato da bi zmanjšale motnje v dobavi zaradi vojne. Zaradi tega ukrepa so ameriške naftne rezerve padle z več kot 700 milijonov sodčkov na 316,5 milijona sodčkov v začetku julija, kar je najmanjša zaloga v zadnjih štiridesetih letih.
3. Trumpove izjave
Ameriški predsednik je s svojimi izjavami večkrat obrzdal optimiste na naftnem trgu, ki so napovedovali ali upali na rast cen. Tudi v času velikih napetosti z Iranom je izjavljal, da potekajo mirovni pogovori in da je plovba skozi Hormuško ožino omogočena.
Njegove izjave so večkrat naglo obrnile trende na trgu. Sčasoma je ta nepredvidljivost mnoge vlagatelje in špekulante, ki so računali na dvig cene, odvrnila od trgovanja. Marca so trgi zabeležili največji obseg vlaganj tistih, ki so »stavili« na dvig cene nafte, v zadnjih šestih letih. Potem je obseg takšnih vlaganj upadel in zdaj komaj presega polovico marčevskih.
4. Več prometa drugje
Savdska Arabija, največja izvoznica nafte v Perzijskem zalivu, je občutno povečala pošiljke iz svojega pristanišča Janbu ob Rdečem morju, s čimer je pomagala nadomestiti izpad dobav skozi Hormuško ožino. Tudi tam se je plovba junija za kratek čas obnovila, kar je omililo skrbi glede razpoložljivosti surove nafte, a se je julija promet znova skrčil približno na aprilsko raven.
5. Nafte je na trgu dovolj
Trgovci pravijo, da je fizične surove nafte na trgu trenutno dovolj, kar omejuje rast cen kljub zadnjemu zaostrovanju konflikta. Tudi zato so pribitki na severnomorsko nafto od aprila občutno padli. Ti pribitki pa so ključni del enačbe, po kateri se določa cena referenčnega sodčka nafte brent, navajajo pri Reutersu.
