Kitajska se dolgo časa ni preveč izpostavljala glede vojne na Bližnjem vzhodu, potem pa je sodu očitno izbila dno ameriška napoved blokade iranskih pristanišč oziroma ladij, ki potujejo tja. Peking se je zdaj na to odzval z besedami, da je početje ZDA »nevarno in neodgovorno«. Združene države s tem dejanjem »samo povečujejo napetosti in spodkopavajo že tako krhek dogovor o prekinitvi ognja ter še bolj ogrožajo varnost prehoda skozi Hormuško ožino«, pravijo na Kitajskem.
To je precej jasno stopnjevanje kitajske kritike, ki je deloma gotovo povezana s tem, da je Iran tudi po začetku ameriško-izraelskih napadov še naprej izvažal nafto, Kitajska pa je bila ena glavnih ciljnih destinacij. Kljub temu pa bi bilo pretirano reči, da se Peking zdaj postavlja v vlogo izpostavljenega ameriškega kritika. Kitajsko vodstvo namreč kljub tkanju tesnih povezav z Iranom pred vojno dobro tehta in odmerja svoje reakcije, upoštevaje tako svoje interese kot omejen domet mednarodnega vpliva. Obenem pa predsednika Xi Jinpinga sredi maja čaka obisk ameriškega predsednika Donalda Trumpa, kar bo njuno prvo srečanje v Trumpovem drugem mandatu in mu na obeh straneh pripisujejo veliko pozornost.
Nova pogajanja v nekaj dneh?
Kitajska ostaja med zelo zainteresiranimi državami za čimprejšnjo rešitev krize in je precej bolj kot v ospredju dejavna v ozadju. Xi je po poročanju državne agencije zalivskim posrednikom predstavil predlog v štirih točkah za mir na Bližnjem vzhodu. Te točke so miroljubno sobivanje vseh držav na Bližnjem vzhodu, spoštovanje državne suverenosti, spoštovanje mednarodnega sistema z Organizacijo združenih narodov v njegovem jedru ter spodbujanje razvoja z roko v roki z varnostjo. Predvsem Peking zelo podpira pakistanska prizadevanja za nadaljevanje pogajanj in je v tem pogledu bržkone posredoval tudi pri Iranu.
Tako so od tam prihajali signali o pripravljenosti na novo pogajalsko srečanje z Združenimi državami, potem ko v soboto niso dosegli dogovora. Kot so diplomatski viri sporočali v torek, so nova pogajanja Teherana in Washingtona mogoča nekje med petkom in nedeljo, morda pa celo že prej, vsekakor torej pred iztekom prekinitve ognja 22. aprila. Vmes je postalo tudi nekoliko bolj jasno, kje se je v prvem krogu pogajanj v Islamabadu najbolj zatikalo. Združene države so po poročanju ameriškega Axiosa predlagale, naj Iran pristane na dvajsetletno ustavitev jedrskega programa bogatenja urana, Iran pa naj bi ponudil petletni moratorij. Predlog ZDA je sicer nekoliko presenetljiv, saj je predsednik Donald Trump ves čas kritiziral sporazum z Iranom, dosežen pod Barackom Obamo, ker ni dosegel trajne prepovedi iranskega jedrskega programa. Res pa je, da po tistem sporazumu Iranu sploh ni bilo treba opustiti bogatenja urana, moral je le pristati na najvišjo dovoljeno stopnjo obogatitve.
Iran spodbuja juan namesto dolarja
To ni bilo edino razhajanje v Islamabadu. Veliko vprašanje je tudi usoda več kot 400 kilogramov urana, ki ga je Iran že obogatil na 60 odstotkov, kar je že blizu stopnji za izdelavo jedrskega orožja. ZDA naj bi zahtevale, da ga Iran izroči, Iran pa naj bi ponudil, da ga bo postopno osiromašil na nižje stopnje. Potem so tu še vprašanja iranskega raketnega programa ter iranske podpore milicam v regiji, nadzora Hormuške ožine, sankcij proti Iranu in zahteva Teherana po poplačilu vojne škode. A vendarle kaže, da neki nastavki za kompromis obstajajo.
Obstaja pa še en vidik krize v Perzijskem zalivu, ki je zanimiv za Peking. Iran je namreč pristal, da od ladij, ki prečkajo Hormuško ožino, prejema plačilo v kitajskih juanih, ne v dolarjih. Xi je v preteklosti že predlagal plačevanje energentov v juanih in odpravo dominacije dolarja. S tem sicer ni prišel daleč in bržkone tudi iranska poteza ne bo ničesar bistveno spremenila, ker je dolar globoko vtkan v mednarodni finančni in trgovinski sistem.
