Vsa uradna poročila, ki sem jih bral, so vir groze. Murskosoboški škof Peter Štumpf je celo »umaknil župnika Andreja Zrima zaradi suma kaznivega dejanja pedofilije«.
Da je pedofilija samo ena od večnih lastnosti obskurne Cerkve katoliških klerikov, kaže širši kontekst delovanja RKC, ki je tema tega razmisleka.
Demokracija vs. ne-demokracija – konflikt tradicij
Demokraciji niti cerkev niti religija nista potrebni, pa ju vseeno podpira, saj mora zadovoljiti potrebo vernih, sicer ni demokracija. Demokracija torej potrebuje verujoče, vendar ne kot vernike, ampak kot svobodne državljane, ki verjamejo, kar hočejo – zato vernim zagotavlja versko svobodo, saj spoštuje njihovo potrebo po nadnaravnem. To je pomembno; prvič zato, ker bi kler demokracijo ukinil, če bi lahko; in drugič zato, ker demokracija/moderna družba ne more izkoreniniti totalitarizma – klerikalnega, (ko)munističnega – lahko pa izgubi vojno z njim.
Katoliški kler – na primer slovenski – ki trdi, da je za demokracijo, neiskreno taktizira. Demokraciji RKC vedno in še danes nasprotuje; nič katoliškega ni v demokraciji. Da sočasna zvestoba domovini in Cerkvi z glavo v Vatikanu ni možna, vedno kažejo skrajni položaji; velike vojne Evrope so bile v bistvu državljanske, svete vojne pa med kristjani – katoliki, pravoslavci, protestanti – in njihovimi brezbožnimi otroci fašisti, komunisti, nacisti. Med monoteisti in monisti. »Krščeni meč«, od klera blagoslovljen meč katolikov, pravoslavcev in muslimanov, je sekundiral razpadu dveh Jugoslavij. Tudi sočasna zvestoba demokraciji in cerkvi klerikov ne bo možna v skrajnih položajih, ki se bodo v Evropi – brez demokracije – z lahkoto pojavili.
Zato danes šefi držav ali vlad EU – Nemčije, Francije, Italije, Nizozemske, celo Poljske – v kontekstu prihodnosti Evrope ne omenjajo krščanstva, ki je vedno podpiralo brutalnosti Zahoda v osvajanju sveta. Kleriško krščanstvo je vedno in še danes zagotavlja transcendentni temelj najslabših oblasti v Evropi, Aziji, Afriki in Ameriki. Vatikan je sklenil konkordate s fašisti (Mussolini 1929, Hitler 1936, Salazar 1940, Franco 1953) in bi jih tudi s komunisti, če bi ti to hoteli.
Sekularna država je RKC sicer vzela politično in praktično moč, vendar se vatikanski kler ni odrekel primatu Katoliške cerkve nad vsemi krščanskimi cerkvami, primatu krščanstva nad judovstvom in islamom, kaj šele primatu nad drugimi religijami. Rekatolizacija alias reevangelizacija bi uničila EU, Evropa bi postala irelevantna za konstruktorje novega svetovnega reda – ZDA, Kitajsko in Rusijo.
Toleranca
Nujen konflikt med religijo in demokracijo Zahod rešuje s sekularizacijo, ki zahteva ločitev cerkve od države kot oblasti, politike in diskurza republike. Ker ni možna sinteza nekompatibilnih etičnih sistemov, grško-rimskega in judovsko-krščanskega, je treba slednjega oblastno, politično in republikansko nevtralizirati, sicer ni možna družba različnih, ki je smisel demokracije. Demokracija zato lahko trpi cerkev, čeprav ta oznanja neresnico, deluje zmotno in škodljivo za pluralno družbo.
Izhodišče dialoga o vlogi vere in cerkve v demokraciji mora biti spoznanje, da samo demokracija omogoča skupno življenje različnih, krščanstvo pa ne. Zato demokratična resnica in religiozna Resnica lahko sobivata, kadar prva upravlja družbo, druga pa ostaja za zidovi. V zadevah oblasti, politike in republike sodelovanje ustavno ni mogoče. Demokracija ne prenese božje pomoči, ker ne prenese heteronomne morale. Zato niti en pojem, ideja, utemeljitev, miselni sklop iz sodobnih demokratičnih ustav državi ne dovoljuje, ampak ji (oblasti, pravosodju, upravi) prepoveduje sklicevanje na vero, božjo »previdnost« in modrost. Ameriški »So help me God!« je le ceremonialna državna in sodna rutina.
Ločitev cerkve od države ima dve temeljni posledici. Prvič, država/oblast ne sme favorizirati nobene cerkve. Kler vedno poudarja katoliško večino, ker hoče več ugodnosti. Ker nas pred večinami – katolikov, ustavnih sodnikov, parlamentarcev – ščiti ustava, nas mora tudi oblast. In drugič, država/oblast ne more »služiti« religiji, niti religija državi. Torej se država – politiki, sodniki, policisti – niti ne more sklicevati na religiozne obveze, da bi okrepila civilne, niti država ne more biti instrument za krepitev religioznih obvez. Zato je vsako blagoslavljanje »državnih« šol protiustavno, ne pa tudi blagoslavljanje motoristov, alpinistov in sobnih rastlin.
Netoleranca in genocidne recepture
Ampak nestrpni škof Štumpf pravi: »Politika ne more biti brez religije…, politika dela državo, religija ponuja politiki sistem vrednot…, tudi demokracija ne more biti brez religije, v našem slovenskem prostoru je to brez krščanstva…, če ne bi bilo krščanskih moralnih načel…, demokracija načelno ne prepoveduje ničesar, razen ravnanja v nasprotju z voljo večine…« (16. 1. 2018). Izjave niso iztrgane iz konteksta, ampak so edini kontekst.
Štumpf govori neumnosti. Država mora delovati brez religije, sicer demokracija umre. Demokratična »politika dela državo« in družbo tako, da omogoča sinergijo med oblastjo, pravno državo in civilno družbo – spoštujoč ustavni položaj cerkve. Demokratična država ne sme v svoj etični, moralni ali pravni sistem vgraditi niti enega religioznega postulata. Krščanska etika ni uporabna za demokracijo; če zapovedi izvzamemo iz okvirja krščanske etike in damo v demokratični okvir, niso več krščanske, ker so postulati ne laži, ne kradi, ne ubijaj – tako kot svoboda, enakost, dostojanstvo – utemeljeni z demokratično etiko in zato drugače delujejo. Mon(ote)istična Resnica sovraži pluralistično resnico.
Smo pri ustavi: katedralni kleriki à la Štumpf, ki javno – in znotraj zidov – tako »oznanjajo« odnos med državo, religijo in družbo, škodijo veri, cerkvi in demokraciji. Isto velja za islamski kler.
Tora, Biblija, Koran so nabiti z genocidnimi recepti, vendar so kot beseda Boga, pod grožnjo smrti, »nedotakljivi«. Seveda drugi vatikanski koncil ničesar iz Tore ali evangelijev ni »oznanil« za zastarelo; kler je samo pretkano oznanil »pravi pomen«, ki ga spreminja ad libitum. Kler se ni odrekel univerzalnim genocidnim ukazom, kot so: »ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha« (5 Mz 20,10-18); »Judje so otroci hudiča« (Jn 8:44), ki je Jezusov poziv k holokavstu; »Te moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi jim jaz zakraljeval, pa pripeljite sèm in jih pobijte pred menoj« itd. (Lk 19, 27) je generalni ukaz Jezusa, ki kristjanom nalaga uničenje vseh njegovih sovražnikov.
Tradicionalen modus operandi monoteizma so ornati, dekorati in stalno nasilje. Svete knjige, liturgije in cerkve so nabite z ukazi, prizori in praksami nasilja – strop ljubljanske katedrale svetega Nikolaja je največja slikarija nasilja v Sloveniji. Samo božji idiotes – samozadostni – trdijo, da je namen jezika kristusovske dobrote, da jo sproži; namen jezika kristusovskega nasilja pa, da ga ne sproži.
Demokracija – Slovenci in Evropa
Slovenci imamo demokracijo prvič v zgodovini. Za nas je zelo pomembna kot metoda spoznavanja sebe, v smislu zla, ki smo si ga povzročili med seboj (1941–1945–1955 itd.), pa tudi za spoznanje, da historično gledano ni zlo tisto, ki vnaša razkol med Slovence, ampak vsakokratni upor proti zlu poglablja razkol med nami – od Črtomirja in valjhuniziranega krščanstva do reformacije in protireformacije, razsvetljenstva, pomladi narodov, kulturnega boja, vojne, revolucije, kolaboracije, maščevanja.
Razumeti moramo, da to zlo ustvarja posledice, ki nikoli ne minejo – in demokracija je edina organizacija življenja, ki s posledicami nesmrtonosno upravlja in ustvarja možnost za dobro življenje različnim, ki hočejo taki tudi ostati. Da smo v demokraciji najmanj nevarni drug drugemu, velja za Slovence in Evropo. Danes EU, ki stoji na demokratičnih konceptih, ne pa na krščanskih, jamči za mednarodni red, naklonjen obstoju malih držav – tudi Slovenije.
Zato je moderna/demokracija pravi sovražnik kleriškega krščanstva, ne pa »liberalistični pragmatizem, racionalna preračunljivost, politika brez načel, trgovina brez morale«, kot trdi škof A. Jamnik (10. 2. in 31. 3. 2018, Delo, SP).
Moderna družba noče religije, »tega nesrečnega strašila iz kulisnih hiš sodobne Evrope« (Sloterdijk), poraziti ali ponižati, ampak jo mora (iz)ločiti iz politične organizacije družbe, sicer svoboda različnih ni možna. Demokracija ni za družbeni ateizem, ampak za politično nevtralizacijo kleriškega (mono)teizma. Demokracija kot pluralni projekt zato ne ločuje med pravo in nepravo religijo (praznoverjem, poganstvom), pa tudi ne med pravo in nepravo zgodovino. Sožitje moderne družbe z religijo je možno v ustavnih pogojih ločevanja. EU mora pri njih vztrajati, in sicer tako zaradi večnih ambicij klera po oblasti, lasti in slasti, kot tudi zaradi islama; ta je danes agresiven, kot je bilo krščanstvo. Evropa se torej ne odreka teoremu razsvetljenskih stoletij, kritičnih do religije. Teorem moderne družbe je svobodno odločanje o sebi in družbi na temelju človeške etike, ne pa božje.
Dobrota in ljubezen
Nasilje je srž monoteizmov, dobrota je za zraven. Seveda RKC počne tudi dobra dela, ampak njena prva naloga je (od)reševanje človeštva. Zato evangeljska »ljubezen do bližnjega« ni nikoli prevladala nad poslanstvom klera, da spreobrača, podreja in uničuje drugačne, saj (od)rešuje človeštvo.
Kleriška uporaba pojma ljubezen škodi. Moderna etika namreč zahteva delati dobro sočloveku in vsemu živemu ne glede na širše metafizične predstave o sebi, svetu in izvoru dobrega; danes je to lahko samo človek. Ta etika torej nalaga delati dobro ne glede na obstoj ali neobstoj Boga – tega RKC ne sprejema. Za mon(ote)iste človek ne zmore dobrote brez boga, češ da zlo izhaja samo iz njegove svobodne volje. Vendar je velika razlika med tem, ali delamo dobro po božji volji ali zaradi svoje dobrote, v katero nas usmerja lasten razum, kot uči Kantov kategorični imperativ.
Mon(ote)izmi se sami zato ne (z)morejo humanizirati – počlovečiti, saj hočejo obvladati ljudi. RKC, institucionalizirano Enost lahko humanizira samo demokracija, s tem, da jo v pluralni družbi politično nevtralizira. Takrat RKC ni več Enost – oblasti, lasti in slasti, kar je njen ideal – ampak del civilne družbe. Kleriška cerkev se lahko humanizira samo kot sekularni »caritas«.
Zato so zahteve, naj RKC evangelizira – počloveči – najprej sebe, neumnost. Kler se sam ne bo odrekel zlim biblijskim ukazom, požrešnim praksam ali spolni izrojenosti – demokracija, če hoče obstati, ga mora v to prisiliti.
Pedofilija – ne boj, vojna
Pedofilija klerikov je največji napad na zahodno etiko po letu 1945. Toleranca, ki jo do pedofilije – spolne izrojenosti klera – kristjani razvijajo med seboj, je civilizacijska sramota. Taka drža vernikov je molk etosa in rezultat trde katoliške vzgoje, ki človeka trajno poškoduje. Kakšne so torej vrednote kristjanov? Klerikov posiljevalcev in zaščitnikov – papežev, kardinalov, škofov; kakšne so vrednote očetov in mater, ki ne zmorejo zaščititi svojih otrok, ki jih posilstvo za večno zaznamuje?
Pedofilijo – posledico oblastne politike celibaterstva – vzdržujejo teologije: s samoočiščevalnimi, spovednimi procedurami, oprtimi na spovedno molčečnost, si pedofili in škofi zaščitniki zagotavljajo »mirno vest«; enako tudi verniki. Vendar za demokratično moralo ostajajo kleriki – spovedanci, spovedniki, prikrivalci – zlikovci, ki so za vedno izgubili človeško dostojanstvo, niso pa ga vzeli svojim žrtvam. Če se po vojni 1941–1945 vsi – zahodnjaki in Slovenci – rojevamo z brazgotinami, se po razkrivanju pedofilije, s katero kler »odrešuje« otroke sveta, tudi kristjani.
Odnos vernikov do pedofilije klerikov ne spada v navaden kulturni boj; demokracija ga stopnjuje v vojno etik, ki zahteva zmago ene in poraz druge. Prvič gre za vojno na osebni ravni med vernimi in nevernimi; vojno med slepoto, gluhoto in molkom vernih ter zgroženostjo ne-vernih nad njimi. In drugič gre za vojno na ravni nekompatibilnih etik državljanov – demokratične in katoliške; torej vojno med državo, ki mora ščititi državljane, posebno najšibkejše, in RKC, ki deluje kot »država v državi« zato, ker država Slovenija to dopušča.
Kler ne (z)more delovati drugače, država ga mora prisiliti v spoštovanje prava. Če ga ne bo, se bodo posledice, ki nikoli ne minejo »popravljale« z nasiljem; nanj je sicer RKC najboljše pripravljena, saj je srčika njene vzgoje – svete knjige in cerkvene prakse prežema nasilje. Mon(ote)izmi se hranijo z nasiljem – prizadevajo ga ali trpijo kot odreševalci, prekrščevalci, mučeniki in svetniki. Taka je genealogija – izvor – Cerkvine morale, ki jo usmerja nasilje.
Papež Frančišek je (2. 5. 2018) v Vatikanu sprejel tri žrtve pedofilov iz Čila, se jim opravičil in sebe oznanil za »del problema«. On in predhodniki niso del problema, ampak glavni problem. Za žrtve je pedofilija epidemija (J. C. Cruz) in škofi prikrivalci zločinci, ki bi morali biti v zaporu (J. Hamilton). Mislim, da bi morala biti v zaporu tudi slovanski in nemški papež. Prikrivanje, laganje in premeščanje pedofilov so koordinirali papeži in kardinali, katedralni kler pa je to »evangeljsko« izvajal. Papež je na zagovor v Vatikan poklical 34 škofov iz Čila, ki so svoj ad limina apostolorum sramote opravili (15. do 17. 5.) v maniri hipokritov: »Ponudili so skupinski odstop, se opravičili žrtvam, papežu, državi in božjemu ljudstvu za dejanja opustitve.« Sploh ne gre za opustitve, ampak za »sostorilstvo«; vsi so vedeli, mnogi so sodelovali.
Epidemija – morbus catholica
Epidemija pomeni, da gre za spolno degeneracijo klerikov vseh rangov, časov in kontinentov – to kažejo uradne raziskave. Kulturi katoliškega celibaterstva, ki je nasilje samo po sebi, se je biologija uprla z izrojenostjo – pedofilijo. Očitno kultura lahko degenerira eros, ne more pa ga zatreti – in to je dobro. Uradni odstotek klerikov pedofilov narašča; z dva odstotka pred leti na sedem odstotkov danes (Avstralija); seveda je odstotek mnogo višji. Zato je RKC danes nevarna za otroke, ženske in šibke. Po vsem, kar vemo, je novačenje mladih v duhovništvo moralni in družbeni problem, in to, da je kandidatov vedno manj, je dobro. Očitno se primarna vitalnost telesa in duha, torej biologija, upira podrejanju nadnaravni morali klera.
Uradne preiskave zahodnih držav – Evropa, ZDA, Kanada, Avstralija – kažejo isto: pri pedofiliji klerikov gre za dvojno zlo, spolno zlorabo otrok in zlorabo zaupanja staršev. Po padcu železne zavese samo anglosaško pravosodje odločno preganja pedofilijo; Evropa je mlačna, Slovenija se boji svojega prava.
Pedofilija je velika svinjarija, vendar samo ena od svinjarij, ki niso rešljive znotraj RKC. Zato mora oblast zagotoviti delovanje pravne države in tako preprečiti predvidljivo ter legitimno nasilje nad klerom, ko bo priložnost. Nedelovanje pravne države, ki je vedno politični, in ne pravni problem, namreč nasilje legitimira.
Pedofilija – velik zločin
Veliki zločini so genocid, vojni zločini, zločini proti človeštvu in etnično čiščenje. Ti zločini so tako težki, da njihove posledice nikoli ne prenehajo; zato tudi pravno ne zastarajo, kar pomeni, da morajo države in mednarodna skupnost vedno in povsod preganjati storilce, kot trajno nevarne za človeštvo. Gre za etični problem civilizacije: odločitev za pravno ne-zastaranje izhaja tudi iz presoje, da posledice zločina nikoli ne prenehajo, zato človek nima moralnega temelja, da bi kadarkoli in kjerkoli prenehal preganjati zločince.
Zato med velike zločine sodi tudi pedofilija klerikov. Ti zločini so tako hudi, da moralno nikoli ne zastarajo, ker njihove posledice nikoli ne minejo. Pedofilija sicer pravno zastara, moralno pa ne – tega naj se zaveda katoliški kler, zato, ker se v moralnem svetu oblikujejo odločitve za naše konkretno ravnanje. Vrh cerkve – papež, kurijalni, katedralni kler – je vedel za posiljevanje otrok na vseh kontinentih in na vseh ravneh, vendar je pedofile ščitil, dokler je mogel. Zato bi tandem Wojtyła-Ratzinger moralo preganjati Mednarodno kazensko sodišče (MKS); oba sta, z grožnjo izobčenja, zahtevala, da lokalni kler ne sodeluje z oblastmi držav, da prikriva, laže in premešča pedofile. MKS namreč preganja: »posameznike, osumljene odgovornosti za največja hudodelstva, ki zadevajo mednarodno skupnost kot celoto« in »hudodelstva zoper človečnost« (točka 22), ko gre za: »posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljeno prostitucijo…« (točka 25) – in otroci, ki jih kleriki zlorabljajo več let, so žrtve dejanj, ki jih preganja MKS.
Razlog za mnoge samomore in nesrečna življenja žrtev je dejstvo, da moralne posledice nikoli ne minejo; in to ima in mora imeti vedno tudi pravne in politične posledice. Vsi veliki zločini puščajo moralne, pravne in politične posledice, ki nikoli ne minejo. Zato pedofilija sodi med velike zločine, ki moralno in politično ne zastarajo, tudi če pravno zastarajo. Danes vemo, da je posiljenih otrok na svetu več, kot je žrtev mnogih genocidov in vojnih zločinov.
Ker monoteizem ustvarja črne luknje v etiki, kler ne čuti moralne potrebe, da bi med svetnike promoviral spolno zlorabljene otroke, ki so, že kot odrasli, naredili samomor, čeprav so najčistejši pričevalci vere – v smislu zaupanja v duhovne, ki so zlorabili njihovo vero in jih posilili. Kleriki in škofi zaščitniki so tako postali perverzni mučitelji pričevalcev vere – dečkov, deklic, ki so jim verjeli tako, kot so v Jezusa Kristusa.
Rečeno moderno: pedofili in škofi so sistemski in cinični vzdrževalci trpljenja. Pedofile preganjajo samo v primeru, če jih v to prisili država. Cinični so do posledic, ki nikoli ne minejo. Namreč, po običajnih svinjarijah rane sčasoma izginejo; tega, da pedofilija, evangeljsko rečeno, pušča Kristusove »večne rane«, pa kler niti duhovno niti telesno ne dojema.
Neprijavljanje pedofilov organom države
Škof P. Štumpf je župnika A. Zrima samo »umaknil zaradi suma kaznivega dejanja pedofilije«, ni pa ga prijavil državnim organom, češ da je »tako odločila Škofovska konferenca«. Če kler ne prijavlja sumov kaznivih dejanj, pregonljivih po uradni dolžnosti, je kriva država, ki mora kler prisiliti v spoštovanje njenih zakonov. RKC ni problem, problem je država/oblast, ki dopušča in uničuje demokracijo.
Še nekaj. Na eni strani notorno nesodelovanje RKC z državnimi organi glede pedofilije (in drugih malverzacij) Frančišek spreminja; obljublja ničelno toleranco, pedofilom, škofom in kardinalom grozi s kanonsko in posvetno justico. Na drugi strani pa »država ni vse«, trdi Benedikt XVI., ki je že kot prvi inkvizitor kleru prepovedal sodelovanje z državo. Tudi Frančišek v premeteni dikciji zaščite človeštva in družine trdi, »da je človeška poslušnost Bogu nad poslušnostjo državi« (8. 5. 2018). Tu moramo biti jasni – država je vse! Ona mora ščititi državljane, posebno otroke!
Kler nima pravice do kakršnekoli »izvzetosti« iz jurisdikcije Slovenije, ki bi omogočila neenakost pred zakonom! Tako sklicevanje RKC je moralna nesramnost, pravna nedopustnost in politična neumnost, ki jo država prepreči preprosto tako, da klerike preganja brez odlašanja.
Smo pri bistvu: demokracija v Sloveniji ne deluje, ker ne deluje pravna država. Politika je namreč za katedralni kler dosegla pravosodno nedotakljivost – tako kot za osamosvojitelje, bankirje itd. Vsi so storilci kaznivih dejanj, ki so bila možna samo s pomočjo politike – oblasti: Teš 6, Patria, mariborska škofija, bančne luknje, pranje denarja.
Spovedna molčečnost
Državna komisija Avstralije, ki je raziskovala zlorabe otrok, je vedela, da je pedofilija klerikov svetovna epidemija in da Vatikan ščiti pedofile na vse načine. Zato je bila odločna: »Sklenili smo, da pomembnost varovanja otrok pred spolno zlorabo v otroštvu pomeni, da mora duhovništvo brez izjeme prijaviti vsak primer, ki je povezan z razkritimi informacijami ali je v zvezi z versko spovedjo.« Poročilo se začne z opozorilom, da vsebuje zelo boleča dejstva o zlorabah 4440 otrok s strani 1880 klerikov (sedem odstotkov vseh) med leti 1980 in 2010.
Sklep komisije je rezultat mučnega dela (2012–2017) in odločnosti, da spovedna molčečnost ne sme ovirati pregona pedofilov in prikrivalcev. Demokracije morajo, tudi naša, to stališče uzakoniti, saj kler tudi spovedno molčečnost zlorablja za izmikanje, prikrivanje, nekaznovanje in nadaljevanje pedofilije. Za demokracijo je varnost kogarkoli, posebno otrok, nad notranjim redom civilnih ustanov, vključno s kanonom RKC o spovedni molčečnosti.
Teološka utemeljenost spovedne molčečnosti – bog kot poslušalec spovednika in spovedanca, zakramentalnost, odveza – za sekularno (pravno) državo ni sprejemljiva. Kljub temu spovedno molčečnost, zaradi tradicije, ki je očitno slaba, saj RKC omogoča neenakost pred zakonom, druge in naša zakonodaja upoštevajo (KZ, člena 280, 281). Vendar je verska svoboda kot vsaka svoboda omejena s svobodo/integriteto žrtev. Hočem reči, da postulat spovedne molčečnosti ne more biti nad obvezo države, da preganja storilce težkih kaznivih dejanj (zločinov pedofilije); zato se niti storilec niti spovednik ne moreta sklicevati na to, da je obveza molčečnosti nad obvezo zaščite žrtev. Če terorist pri spovedi pove, kje je bomba, ki bo ubila sto otrok, spovednik nima pravice o tem molčati, ampak mora večje zlo preprečiti. Isto velja za pedofila, sto otrok in spovednika. Sploh mora RKC oblastem države prijaviti dejanja klera, ko gre za sum kaznivih dejanj pedofilije.
Ker je Slovenija demokratično negotova država, je tudi pravno negotova – boji se svojega prava. Če bi bila politika/oblast za pravno državo, bi jo pravosodje uveljavilo. Ker politika noče pravne države, torej demokracije, se tudi pravosodje ne znajde; se noče znajti v kakofoniji notranjega prava, kanonskega prava, mednarodnih bilateralnih in multilateralnih sporazumov, institucij, instrukcij – Slovenije, Vatikana, lokalne RKC, Sveta Evrope itd. Država zato deluje politično slabo in pravno ne-varno za žrtve, vernike in državljane.
Sporazum Slovenija-Vatikan – ad limina apostolorum
Mednarodni sporazumi so vozli v mreži, ki drži skupaj mednarodni red. Pomembno je besedilo sporazumov, še bolj pomembna pa je napetost, ki jo ustvarjajo stranke v sporazumu: Slovenija, Vatikan, lokalna RKC. Stranke z dejanji kažejo svoje razumevanje besedila in napetosti. Od začetka smo pogajalci vedeli, da ne gre samo za to, ali stranke različno razumejo besedilo; ampak za to, da je implementacija odvisna od razmerja moči med strankami, pa tudi od vloge religije v moderni sekularni Evropi. Sporazum je tipski; dva mednarodna subjekta – dve državi urejata položaj lokalne RKC. Zato je trditev, da je sporazum protiustaven, neumnost (M. Krivic).
Dejstvo, da lokalna RKC vedno računa na Vatikan, kot vzvod pritiska na Slovenijo, štejem za slabo tako za RKC kot za Slovenijo. RKC namreč ne razume, da je, po ratifikaciji sporazuma (2004), povzročila stanje, zaradi katerega lahko (po načelu rebus sic stantibus) Slovenija odpove sporazum. Sporazum ne sankcionira samo tega, kar je zapisano, ampak za nazaj in za naprej sankcionira kršitve postulata bona fide – dobre vere strank. Sporazum torej sankcionira tudi tisto, kar se lahko zgodi – in zgodila se je slaba vera lokalnega klera.
Namreč, Vatikan je po sklenitvi sporazuma kazensko odstavil štiri nadškofe (Stres, Kramberger, Turnšek, Uran), in to ne zaradi šibke pobožnosti, ampak zaradi kršitev kanonskega in tudi kazenskega prava Slovenije. Vrh lokalne RKC, zaradi katere je sporazum sklenjen, je torej s svojimi dejanji izvotlil smisel obstoja sporazuma. RKC zato ni več stranka v sporazumu, če Slovenija tega noče. Noben člen sporazuma ne postavlja klerikov nad ustavo ali zakonodajo Slovenije, katere državljani so. Zato RKC ne sme delovati kot država v državi ali kot vzvod pritiska uporabiti zunanji subjekt, Vatikan itd. V tem je smisel omenjene napetosti strank v sporazumu! Hočem reči, da nas mora država z dejanji, ki kažejo njeno razumevanje besedila sporazuma, braniti pred lokalnim klerom, ki krški zakon, in pred Vatikanom, ki je nad lokalno RKC.
Lokalni škofi »vdanost, pokorščino in hvaležnost« papežu rutinsko izražajo vsakih pet let. Ker je papež kazensko upokojil štiri naše nadškofe, torej vrh RKC, so novi škofi odšli k papežu šele po desetih letih (2008–2018). Vendar so po vrnitvi domov grozili enako, kot so prej upokojenci, češ da bo Vatikan dosegel tisto, česar oni pri državi Sloveniji ne morejo. V praksi pomeni ad limina poročanje alias pritoževanje lokalnega klera kurijalnemu nad svojo državo v bistvu izdelavo strategij pritiska nanjo s pomočjo Vatikana.
Škof Štumpf je grozil takole: »Moral se bo spremeniti odnos med državo in cerkvijo… na mednarodni ravni… spremeniti ustavo zaradi privatnega šolstva na ravni dogovorov, dodatnih sporazumov, pa če hočete aneksov pogodbe med državo Slovenijo in Svetim sedežem.« Nadškof A. Cvikl pa da: »Marsikatero vprašanje, ki zdaj ustvarja napetosti in nesporazume, ne bi bilo vprašljivo, če bi bilo rešeno na višji ravni…«; torej med Vatikanom in Slovenijo.
Sedanji katedralni kler naj ne sledi prejšnjemu, še posebej pa naj ne grozi svoji državi.
