Končno je prišlo do sporazuma med obema glavnima tekmecema za prevlado v Libiji, predsednikom vlade narodne enotnosti Fajezom Sarajem, ki jo priznavata OZN in Zahod, in vse močnejšim generalom Kalifom Haftarjem, gospodarjem vzhodnega dela Libije, ki je po nedavni osvojitvi pomembnih naftnih polj v osrednjem delu te razpadle države grozil s prodorom do Tripolisa. V Franciji sta se pod pokroviteljstvom predsednika Emmanuela Macrona in Združenih narodov v skupni izjavi strinjala z desetimi točkami, tudi s premirjem ter parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami spomladi 2018.
»To je program narodne sprave,« je navdušeno dejal Macron, ki meni, da imata oba Libijca »legitimnost in sposobnost, da okoli sebe zbereta vse različne sile«, torej vse milice, zaradi katerih se je Libija po padcu Moamerja Gadafija leta 2011 znašla v kaosu, več podobnih sporazumov pa je ostalo mrtva črka na papirju. Vsekakor bi bila vzpostavitev enotne državne oblasti v Libiji zelo pomembna za Evropo ne samo zaradi pritiska afriških beguncev prek tega ozemlja, ampak tudi zaradi problematične varnostnega položaja v severni polovici Afrike, kjer se potika veliko terorističnih mudžahidov, ki so se leta 2011 oskrbeli z Gadafijevim orožjem prav v Libiji.
Legitimnost za generala
Macron je prvi zahodni voditelj, ki je sprejel generala Haftarja. Ta je imel še pred dvema letoma podporo Zahoda, ki pa je lani začel podpirati predsednika vlade narodne enotnosti Saraja, zaradi česar se je Haftar oprl na Rusijo. Zdaj je Macron spet pokazal pragmatičnost, pri čemer ima pomembno vlogo tudi zunanji minister Jean-Yves Le Drian, ki se je v Hollandovi vladi kot obrambni minister zaman zavzemal za sodelovanje s Haftarjem zaradi njegove velike moči in nujnosti boja proti terorizmu.
Haftar je s tem sporazumom dobil politično legitimnost, a se je zato, vsaj začasno in v besedah, odpovedal vojaškemu reševanju libijskega kaosa, kar je bil njegov cilj od leta 2014, ko se je nenadoma – najprej v Bengaziju – postavil na čelo tistih milic, ki so nasprotovale islamističnim milicam. Haftar je bil najprej Gadafijev sodelavec. Leta 1987 ga je libijski diktator poslal v napad na Čad, kjer pa so ga tamkajšnje sile porazile in ujele. Gadafi ga ni hotel osvoboditi, kar mu je Haftar zameril. Po treh letih ujetništva je odšel v ZDA, kjer se je povezal s Cio. Leta 2011 se je vrnil in sodeloval v bojih proti Gadafiju. Danes nasprotniki Haftarja obtožujejo, da še vedno deluje po navodilih Cie.
Namesto ene še tretja vlada?
Sporazum s Sarajem predvideva tudi razorožitev milic in vključitev dela njihovih mož v libijsko vojsko. »Ves sporazum temelji na predpostavki, da Haftar nadzira vzhodni del Libije, Saraj pa zahodni,« pravi nekdanji francoski diplomat in dober poznavalec Libije Patrick Haimzadeh. »A zlasti za Saraja to ne drži. Ta dva moža nista edina akterja na libijski sceni.« Za Saraja je težava to, da mu mandata za pogajanja niso dale milice iz Tripolisa in milica iz Misrate, ki so njegova glavna opora, že tako pa je del milic v Tripolisu proti njemu. Nekateri tako predvidevajo, da bo prihodnje leto z novimi volitvami Libija imela namesto dveh tri vlade. V Macronovi ekipi pa vseeno upajo, da bo mogoče počasi nadaljevati mirovni proces v Libiji.
