Zadnja v vrsti parad ponosa v glavnih mestih jugovzhodne Evrope in prva sarajevska je potekala brezhibno in brez težav: ob policijski zaščiti, kakršno smo videli samo leta 2003, ko je Sarajevo obiskal tedanji ameriški predsednik Bill Clinton. Ostrostrelci na strehah, specialci v civilnih oblekah znotraj povorke in varovanje ameriškega veleposlanika Erica Nelsona (sicer geja, kot je to bil Douglas McElhaney, eden njegovih predhodnikov) in okoli 3500 ljudi, ki so prehodili pot od Večnega ognja do zgradbe parlamenta Bosne in Hercegovine. Lahko bi rekli, da je teh 2000 korakov pot, po kateri je Sarajevo, eden od simbolov 20. stoletja, vstopilo v 21. stoletje. Pred enajstimi leti, leta 2008, so se prve priprave na Gay Pride končale katastrofalno: pripadniki radikalnejših islamskih skupin so napadli in pretepli osebe iz LGBT ter državljane, ki so jih podpirali, medtem ko policije to ni zanimalo. V avli pred Likovno akademijo, kjer je potekalo to zborovanje, nas je bilo okoli 350. Miniti je moralo enajst let, da se je to število povečalo za desetkrat: po poročilih policije se je nedeljske parade ponosa udeležilo okoli 4000 ljudi. Če dodamo k temu še to, da je policija malo pred dvanajsto, ko je bil zadnji rok za vstop na parado ponosa, ustavila še nekaj sto ljudi, ki so se ji hoteli pridružiti, je treba ne glede na vse drugo reči, da je parada – uspela.
Kot po koncertu nekega dobrega benda, tako sem se počutila – pravi kolegica.
Že dolgo nisem videla toliko prijaznih in dobrih ljudi na enem kraju. Kot da se je vse, kar v Sarajevu nekaj velja, zbralo tu – pravi druga.
Izgubljanje bitke za multietnično Sarajevo
In zares, pri tokratni paradi ponosa nikakor ni šlo zgolj za coming out oseb LGBT: predvsem je bil to protest državljanov proti provincializaciji, homofobiji, proti tistemu, kar hočejo vsiliti Sarajevu in pri čemer jim je delno vsekakor uspelo. Potem ko se je mesto ubranilo srbskih topov, je ves čas izgubljalo prebivalce drugih narodnosti, še naprej pa so se naseljevali ljudje bošnjaške narodnosti in islamskega svetovnega nazora. Sarajevo je tako začelo izgubljati bitko za ohranitev multietnične podobe. Nekateri bodo rekli tudi – izgubilo jo je, a ta parada ponosa je pokazala, da obstaja zametek državljanske zavesti in vesti ter da obstaja Sarajevo, ki kljub vsemu ni pokleknilo.
Ne glede na protimiting, ki je potekal dan prej. Imenoval se je Za tradicionalno družino in zbral okoli 250 ljudi, a praktično niti ene pomembne osebe iz javnega življenja. Moški, ki so imeli obraze okrašene večinoma z redko brado (kar nikakor ne spada v bosansko tradicijo), in ženske, oblečene neoislamsko, so se pravzaprav poskušali pretvarjati, da predstavljajo razpoloženje večine: transparenti »ve se, kaj je ključ in kaj ključavnica«, in »zakaj teror manjšine nad večino« niso nasmejali niti tistih, ki niso za teror nad populacijo LGBT. A to je uspelo nekemu Saninu Musi, pripadniku tako imenovane Vehabitske skupnosti, ki ga je spremljalo okoli sto somišljenikov, pred zgradbo nekdanjega ameriškega veleposlaništva, ki je izrazil željo, da bi parado pokvarila vremenska ujma. »Naj vsemogočni Alah, ki dela, kar on hoče, za deset minut, za minuto, za sekundo pripelje oblake in zakrije sonce. Gospodar, naredi potop, kakršnega še ni bilo. Gospodar, razženi jih, naj se razbežijo.« Medtem ko so njegovi somišljeniki ob spremljanju njegovih besed vzklikali »amen«, se velikemu Alahu očitno ni zdelo potrebno kaznovati gejev, lezbijk in tistih, ki jih podpirajo, tako da je nadaljeval s sončnim vremenom med celotnim sprehodom.
Na koncu sprehoda smo slišali ganljiva govora organizatorjev Lejle Huremović in Branka Ćulibrka, ki sta poudarila, da se zavedata, da »en sprehod ne bo spremenil sveta, a ta povorka vzbuja upanje, da bi do spremembe lahko prišlo«. Rekla sta še, da udeleženci »tudi po tej paradi ponosa v šoli in na fakulteti še ne bodo mogli javno povedati, koga imajo radi, saj profesorji in učitelji javno kažejo do njih sovraštvo«, a prepričana sta, da zadeva »ne bo ostala pri tem in da se bo boj nadaljeval«. Potem je kitaro, kakršno je mogoče videti na šolskih izletih, potegnil na plan eden najpomembnejših sarajevskih umetnikov in aktivistov zadnjih petnajstih let, velemojster novega sevdaha Damir Imamović, in zapel pesem Snijeg pade na behar na voće, v kateri je znameniti verz »naj vsakdo ljubi, kogar hoče«, kar je neformalen slogan sarajevske parade ponosa. Po tem je odigral še O Bella ciao in zdelo se je, da je ta majhna, dolgo časa pričakovana zmaga končno prišla. Medtem ko smo se sprehajali, je iz zgradbe centra BBI – poslovnega centra, ki ga ima pod seboj vplivna skupina ljudi okoli Hasana Čengića, verjetno najmočnejšega človeka bošnjaške desnice – nekdo samo dvignil dva srednja prsta in kolona mu je odgovorila z aplavzom. Preostali državljani, ki so gledali z oken glavne sarajevske ulice, pa so povorki večinoma mahali in jo pozdravljali. Tisti, ki bi ji lahko storili kaj zlega, so bili daleč vstran na varnostni razdalji, ki jo je zagotovilo okoli 1300 policistov.
Neka druga tradicija
Zato je menda legitimno vprašanje – ali bi po sarajevskih ulicah tekla kri, če ne bi bilo tako zelo poskrbljeno za varovanje? O tem, da bi bilo veliko težje, ni dvoma, a treba je tudi reči, da je islamska verska skupnost pokazala visoko raven odgovornosti, ko je vernikom poslala sporočilo, da je homoseksualnost v islamu gotovo greh in razvrat, a da niti enemu posamezniku, kakršenkoli že je, ni dovoljeno biti nasilen do drugih zaradi osebnega prepričanja in usmerjenosti. To sporočilo, ki so ga objavili dva dni pred parado, v petek po džuma-namazu (opoldanski molitvi), glavnem obredu v tednu, je gotovo ohladilo veliko pregretih glav, ki bi sicer mislile, da za vero delajo veliko stvar, če so nasilne do drugačnih.
To je bil torej sprehod za normalno življenje v Sarajevu, neke vrste referendum, kot je navrgel režiser Ademir Kenović. Prav tako, kot so leta 2014 proteste za EMŠO začeli starši, ki otrok niso mogli vpisati v rojstno knjigo, tako je ta parada, upajmo, začetek nečesa večjega: korak vstran od mraka in mrtvila, v katera porivajo Sarajevo praktično od konca vojne leta 1995 do danes. Že v torek se je začela velika stavka rudarjev, ki zahtevajo višje plače, napovedujejo pa tudi druge stavke… Naj spomnimo, da se oblast na ravni države po volitvah novembra lani še ni oblikovala, socialni položaj v državi pa je izjemno zapleten. Morda je to razlog, da je parada minila brez incidentov: v morju težav, s katerimi se sooča Bosna in Hercegovina, se je parada s populacijo LGBT organsko znašla tam, kjer je njeno mesto. Na sprehodu, na katerega so njegovi udeleženci lahko ponosni.
Torej – »Ima izać'.«* Večina tistih, ki so konec tedna prišli v Sarajevo podpret prvo parado ponosa, so spraševali, kaj pomeni njeno poimenovanje. Slovenski kolegi in prijatelji, ki vsi po vrsti dobro govorijo bosansko, so spraševali, kako prevajamo – »ima izać'«. Kot verjetno v vsem v Sarajevu se tudi v nazivu povorke skriva finta. To je v resnici star vzklik iz avtobusa ali tramvaja. Ko je voznik po tem, ko je ustavil na postaji in so nekateri potniki izstopili, zaprl vrata, v avtobusu ali tramvaju pa je ostal še kdo, ki mu ni uspelo izstopiti, so potniki zavpili – »ima izać'«, s čimer so zahtevali, da vozilo še enkrat ustavi in odpre vrata.
Majhen korak v boju za sekularnost
Tako je neki stari poulični izraz dobil nov pomen, ki skoraj popolnoma ustreza lgbt-jevskemu terminu ‒ coming out. Sarajevo Open Centre, glavni organizator tega zborovanja, si je prislužil vse pohvale in poklon do tal, saj je brezhibno organiziral ta javni dogodek, ki je pokazal obraz nekega drugega Sarajeva, tistega, katerega tradicija ima svoj izvor v svobodi in sprejemanju drugega.
Približno ob treh popoldne se je nebo počasi pooblačilo, neki mulci pa so se okoli nas, ki smo se vračali s parade, kot so nam naročili organizatorji, agresivno vozili s kolesi in se drli »Alahu ekber«. To so tisti, ki jih je omenjala moja prijateljica z začetka tega teksta in ki bi lahko bili čez pet let »policija«, ki prepoveduje pitje piva. Nismo se pustili sprovocirati, potem pa je prišel nekdo v civilu, ki je bil videti kot orožje na dveh nogah. Za vse bi bilo najboljše, če bi bil pripadnik posebnih enot. In res je bil. Mulci so se razbežali, mi pa smo pogledali v nebo.
Na njem je sijala mavrica. Veliko lepša od tiste z zastave LGBT, prava paleta barv, kot da bi nas vse pozdravila. Nebo ni uslišalo molitve za potop, veliki Alah vendarle ve, katera stran je prava, sem pomislil.
Kar pa niti približno ne pomeni, da sta homofobija in možnost nasilja izključeni. To je samo majhen korak v boju za sekularnost, za življenje, dostojno človeka, in za pravico vsakega posameznika, da brez strahu pove, kdo je, in da živi to, kar je.
Lahko se še torej pride ven. Potem pa, dokler bo šlo.
* Še nekdo želi iti ven!
