Generalna skupščina Združenih narodov in varnostni svet bosta letos izbrala novega generalnega sekretarja OZN in v sredo se je iztekel rok za kandidature, ki ga je postavila predsednica generalne skupščine, nekdanja nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock. Rok je sicer svetovalne narave, saj je kandidatura mogoča tudi kasneje. Toda tisti, ki so ga ujeli, bodo ta mesec sodelovali v javni predstavitvi, tako imenovanem interaktivnem dialogu, ki bo potekal v tednu od 20. aprila naprej.
Med predstavitvijo, ki bo za vsakega kandidata trajala tri ure in jih bodo prenašali po spletu, bo kandidat v desetih minutah razložil svojo vizijo svetovne organizacije, nato pa odgovarjal na vprašanja delegacij držav članic ter predstavnikov organizacij civilne družbe. Namen tega je narediti proces izbire generalnega sekretarja bolj javen in transparenten. Takšne predstavitve so prvič potekale leta 2016, ko je bil potem izbran sedanji generalni sekretar Antonio Guterres, takrat pa je bil kandidat tudi nekdanji slovenski predsednik Danilo Türk. Pred tem so generalnega sekretarja 70 let za zaprtimi vrati izbrale velike sile v varnostnem svetu in ime potem bolj kot ne samo formalno poslale v potrditev generalni skupščini.
Glavno besedo ima peterica
Kljub spremembam pa ima varnostni svet še vedno glavno besedo. Petnajst članic o kandidatih najprej glasuje tajno z listki, da se izoblikuje mnenje. Vsaka članica se izreče, ali spodbuja kandidata ali ne, oziroma je nevtralna, pri čemer je najpomembnejše stališče držav s pravico veta. Ko s ponavljanjem glasovanj najdejo načeloma sprejemljivega kandidata, glasujejo formalno. Nobena stalna članica ne sme dati veta, kandidat pa mora dobiti vsaj devet od petnajstih glasov. Potem ga predlagajo generalni skupščini, ki ga potrjuje z večino glasov. To ime pa je lahko tudi nekdo, ki ga niso predlagali do 1. aprila. Varnostni svet naj bi postopek izbire začel proti koncu julija.
Vendarle imajo aprilske predstavitve kandidatov svojo vrednost in predstavljajo tihi pritisk na varnostni svet. Antonio Guterres je leta 2016 opravil predstavitev, pet let kasneje pa je bil postopek nekoliko drugačen, saj so mu po tradiciji mandat samo podaljšali. Tradicija tudi veleva, da po dveh mandatih aktualni generalni sekretar ne kandidira še enkrat, čeprav formalne prepovedi ni.
Štirje uradni kandidati
Po nepisanem pravilu naj bi novi generalni sekretar prihajal iz Latinske Amerike, kar sicer ni nujno. Leta 2016 naj bi bila na vrsti vzhodnoevropska skupina držav, pa se to ni zgodilo. Je pa iz Latinske Amerike za zdaj največ kandidatur.
Michelle Bachelet je nekdanja predsednica Čila, ki so jo februarja predlagale njena država, Brazilija in Mehika. To je bilo sploh prvič v sodobnem času, da je kandidata predlagalo več držav. Čile je kasneje sicer umaknil podporo, ko je marca oblast prevzela desna administracija novega predsednika Joseja Antonia Kasta, toda v tekmi Bacheletova ostaja in velja za favoritinjo, četudi so takšne napovedi nehvaležne. Nova pravila tudi velevajo, da naj bi kandidat izkazoval »najvišje standarde učinkovitosti, strokovnosti in integritete ter trdne zavezanosti načelom in ciljem ustanovne listine ZN«. Bacheletova organizacijo dobro pozna, štiri leta je bila visoka komisarka za človekove pravice in tri leta izvršna direktorica agencije ZN za ženske.
Rafael Grossi je od leta 2019 generalni direktor Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA). Predlagala ga je njegova država. Zavzema se za reformo svetovne organizacije, da bo »učinkovita in bo služila svojemu namenu«.
Rebeca Grynspan je bivša podpredsednica Kostarike, ki jo je predlagala njena država. Je aktualna generalna sekretarka Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju. Je ekonomistka, v prejšnjem desetletju so jo uvrstili med petdeset največjih intelektualcev Latinske Amerike.
Macky Sall pa je nekdanji predsednik Senegala in torej afriški, ne latinskoameriški kandidat. Predlagal ga je Burundi, ki trenutno predseduje Afriški uniji. To je povzročilo nekaj zmede in negodovanja zaradi vtisa in nekaterih poročil, da je Salla predlagala kar vsa Afriška unija, kar ne drži. Sam poudarja potrebo po globoki reformi svetovne organizacije v svetu, ki je sredi velike krize.
Ugiba se sicer o še vrsti morebitnih kandidatur in večine teh gotovo ne bo. Med bolj znanimi na tem seznamu so bivša novozelandska premierka Jacinda Ardern, nekdanji avstralski premier Kevin Rudd, bivši srbski zunanji minister Vuk Jeremić in direktorica mednarodnega denarnega sklada Kristalina Giorgieva.
