Danes pa so v Rusiji znova postali stalnica v javnem prostoru. Delujejo kot uniformirane avtoritete ob boku policije, patruljirajo po ulicah ter pomagajo vzdrževati red na športnih prireditvah, verskih shodih in kulturnih dogodkih.
Hkrati jih Kremelj vse bolj mobilizira tudi za bojna polja – od približno 180.000 registriranih kozakov jih je od leta 2022 več kot 60.000 sodelovalo v vojni v Ukrajini, piše France24.
Zatirani v sovjetskih časih
Zgodovinsko gledano so bili kozaki sprva polnomadski konjeniki, ki so živeli v avtonomnih skupnostih na območju današnje Ukrajine in jugozahodne Rusije. V 18. stoletju so z razširitvijo ruskega imperija postali podložniki carjev.
V zameno za visoko stopnjo samouprave so služili v cesarski vojski, borili pa so se tudi za carja Nikolaja II. med revolucijo leta 1917. Prav zaradi tega so bili v času komunizma izobčeni in preganjani.
Kozaška identiteta je tradicionalno dedna, hkrati pa tudi administrativni status, ki ga je mogoče dobiti z uradno registracijo pri oblasti.
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je kozaško prebivalstvo začelo postopoma ponovno dobivati svoje mesto v ruski družbi.
»V devetdesetih letih je prišlo do anarhičnega, od spodaj navzgor usmerjenega preporoda kozaške kulture,« pojasnjuje Pierre Labrunie, strokovnjak za kozake na pariški fakulteti za družbene vede – EHESS.
»Nekateri kozaki so poudarjali etnični vidik identitete in zahtevali večjo avtonomijo, drugi pa so želeli, da bi kozaška kultura ponovno dobila družbeni ugled.«
Varuhi ruske duše
Ponovna vključitev kozakov v rusko družbo je pod predsednikom Vladimirjem Putinom potekala postopoma.
Ruska država se je zavedala potencialne nevarnosti – kozaki so imeli močno vojaško tradicijo in večina jih je bila oboroženih – zato je v prvih letih novega tisočletja to gibanje prevzela in formalizirala njihovo ponovno vključitev.
Vodstvo je kozakom uradno dodelilo vloge mejnih stražarjev in mestne milice, funkcije, ki so jih opravljali že v času carjev.
»Za državo je to pomenilo dvojno korist: odgovor na zahteve kozakov po reintegraciji in zapolnitev vrzeli, ki so nastale zaradi šibkosti države po gospodarski 'šokterapiji' v devetdesetih letih,« pravi Labrunie.
Od takrat kozaki delujejo kot pomožne policijske sile, obenem pa imajo pomembno simbolno vlogo v nacionalni zavesti.
»So varuhi ruske duše, njenih tradicij in značaja,« poudarja Labrunie.
»Kremelj jih predstavlja kot idealnega ruskega državljana – poosebljajo lojalnost, prostovoljno služenje in so nasprotni zgled 'dekadentnemu' Zahodu.«
Meja med policijo in kozaki je namerno nejasna. Njihova vloga »moralne policije« se je jasno pokazala med zimskimi olimpijskimi igrami v Sočiju leta 2014, ko so kozaki – in ne policija – nasilno napadli članice skupine Pussy Riot, jih pretepli z biči in razgnali protest proti Putinu.
Vojaška sila v Ukrajini
Pod Putinovo oblastjo je Rusija doživela hitro militarizacijo, ki je dosegla vrhunec z obsežno invazijo na Ukrajino leta 2022. Ker se konflikt vleče in se Kremelj želi izogniti novi splošni mobilizaciji, se vse bolj opira na paravojaške sile.
Če je nekdanja skupina Wagner – danes ruski Afriški korpus – igrala ključno vlogo pri zagotavljanju »topovskega mesa«, ji po pomembnosti sledi Kozaški kadetski korpus.
»Obstajajo specializirane šole, kjer kadeti poleg državnega učnega načrta prejemajo kozaško in vojaško izobraževanje,« pojasnjuje Labrunie. »Učijo zgodovino kozakov, tradicionalne pesmi, jahanje, bojevanje in rokovanje z orožjem.«
Leta 2023 je v Rusiji delovalo 31 takšnih ustanov, ki so usposabljale tisoče mladih za boj.
Čeprav so najbolj razširjene na jugozahodu Rusije, obstajajo enote po vsej državi. Novi korpusi so bili ustanovljeni tudi v okupirani ukrajinski regiji Lugansk, drugi pa nastajajo v Donecku, Zaporožju in Hersonu – kot del prizadevanj Kremlja za kolonizacijo in indoktrinacijo prebivalstva.
Kozaške skupnosti sodelujejo tudi v »humanitarnih« akcijah, v katerih zbirajo hrano, oblačila in opremo za vojake na fronti.
Od devetdesetih let so se kozaški prostovoljci borili v vseh ruskih vojnah: v Čečeniji, na Krimu in v Donbasu leta 2014 ter ponovno v Ukrajini od leta 2022 – tokrat v večjem obsegu in pod strožjim nadzorom Moskve.
Pod Putinom je bilo 11 registriranih kozaških vojsk združenih v Vserusko kozaško družbo, katere vodjo imenuje izključno predsednik. Marca 2023 se je začel proces oblikovanja »kozaške rezervne vojske«, ki bi lahko zagotovila dodatnih 60.000 borcev.
»Nova elita« – toda kako lojalna?
Putin v svojih govorih poziva k nastanku »nove ruske elite«, ki bi nadomestila tehnokrate in oligarhe, za katere meni, da so sebični in pokvarjeni.
Ta elita naj bi imela vojaške veščine, spoštovala bi zakon in bila brezpogojno lojalna državi. Kozaki tem merilom ustrezajo – vendar njihova zvestoba ni samoumevna.
Število registriranih kozakov se je leta 2024 zmanjšalo za 9000, kar bi lahko odražalo izgube v Ukrajini, demografske spremembe ali razočaranje nad vlogo državnih pomočnikov.
V Ukrajini so kozaški borci združeni v 18 bataljonov, katerih imena in simboli se pogosto sklicujejo na kozaško, ne pa rusko zgodovino. Ironično se kozaki borijo tudi na ukrajinski strani.
Čeprav so uradno podrejeni ruskemu vojaškemu poveljstvu, obstajajo poročila, da so na nekaterih območjih postali težko nadzorljivi – zlasti v Donecku in Lugansku, kjer so njihove sanje o neodvisnosti trčile ob Putinov imperialni projekt.