Odnosi med vladajočo Škotsko nacionalno stranko (SNP) in že dvanajst let vladajočo britansko konservativno stranko nikoli niso bili dobri, a še nikoli niso bili tako slabi kot zdaj. Zelo so se poslabšali med triletno vladavino premierja Borisa Johnsona, čigar nepriljubljenost na Škotskem je povečala tabor zagovornikov neodvisnosti in opogumila SNP za načrtovanje drugega referenduma. Prihod Liz Truss na Downing Street 10 pa je odnose zastrupil, ker je kot zunanja ministrica in kandidatka za premierko dejala, da je »najbolje ignorirati iskalko pozornosti Nicolo Sturgeon«, kadar govori o novem referendumu. Škotska premierka od leta 2014 ji tega ni mogla odpustiti. Med minulim letnim kongresom stranke SNP je dejala, da »sovraži konservativno stranko in vse, kar ta predstavlja«.
To ni bila najboljša iztočnica za dvodnevno pravno bitko škotske in britanske vlade, ki se je včeraj začela na britanskem vrhovnem sodišču v Londonu. Odločalo bo o tem, ali ima škotski parlament pravico razpisati nov referendum o neodvisnosti, za katerega je Sturgeonova že določila datum, 19. oktober 2023, oziroma ali ima britanska vlada pravico, da to prepove. Pravniki vlade v Londonu trdijo, da škotski parlament ne more razpisati referenduma, ker nima pristojnosti za ustavne zadeve, o katerih odloča britanska vlada. Med njimi naj bi bila vsa vprašanja, povezana z več kot tri stoletja staro unijo škotske in angleške kraljevine. Pravniki škotske vlade pa trdijo, da referendum ne bi ogrozil unije, ker sam po sebi ne bi imel nobenega pravnega učinka nanjo.
Posvetovalni referendum,
kot je bil brexitski
Sturgeonova je poslancem škotskega parlamenta namreč dejala, da bi bil referendum posvetovalni, ne pa izvršeno dejstvo. Kot primer je navedla referendum o brexitu, ki je bil, kot da so vsi pozabili, posvetovalni in ni avtomatično vodil v britanski odhod iz EU. Sprožil je več let pogajanj in vrsto glasovanj v parlamentu, kar je postopoma privedlo do ločitve Britanije in EU.
Vrhovno sodišče naj bi tako enkrat za vselej razčistilo pravno vprašanje, ali je predlog zakona o referendumu del pristojnosti škotskega parlamenta ali ne. Sodba bo znana v nekaj tednih ali mesecih. Zanimivo je, da sta tako sedanja predsednik kot podpredsednik britanskega vrhovnega sodišča Škota.
Če bi sodišče dalo prav britanski vladi, to ne pomeni, da bi se poražena škotska vlada vdala v usodo. Sturgeonova pravi, da bo izid naslednjih škotskih volitev imela za »de facto referendum«. Tudi britanska vlada ne bi popustila v primeru poraza. Trdila bo, da to, da Škoti lahko imajo referendum, ne pomeni, da bi ga morali imeti.
SNP se mudi zaradi laburistov
Mnogi nasprotujejo novemu referendumu, ki bi bil samo osem let po prvem, na katerem je solidna večina Škotov (55,3 odstotka) glasovala proti neodvisnosti. Se je pa vmes zgodila orjaška sprememba, namreč brexit, proti kateremu je glasovala večina na Škotskem (in na Severnem Irskem). Škotski vladi se z novim referendumom tudi mudi predvsem zato, ker je zelo malo verjetno, da bi se nepriljubljena in neenotna konservativna stranka obdržala na oblasti po britanskih parlamentarnih volitvah maja 2024. Sturgeonova se boji, da bi se v primeru verjetne zmage zdaj opozicijskih laburistov, ki so na Škotskem druga največja stranka, zmanjšala podpora neodvisnosti. Tako ni presenetljivo, da je na kongresu SNP zelo veliko kritike namenila tudi laburistom, kongresni govor pa zaključila z besedami: »Mi smo generacija neodvisnosti!«
