Znanstveniki so na Luni odkrili velikanski krater, ki je nastal pred približno dvema letoma, vendar njegov nastanek sprva ni bil opažen. Nastal je ob silovitem trku delca asteroida ali kometa z Luninim površjem.
Lunin izvidniški orbiter (LRO) ameriške Nase je krater na bližnji strani Lune prvič posnel maja 2024, kmalu po njegovem nastanku. Teleskopi na Zemlji in v vesolju samega trka niso zaznali v realnem času, piše AP.
Krater je večji od rimskega Koloseja
Novonastala vdolbina je široka približno 222 metrov in globoka do 43 metrov. S tem je trikrat večja od prejšnjega rekorderja, ki so ga odkrili pred približno desetletjem.
Krater so poimenovali po pokojnem Thomasu McGetchinu, nekdanjem direktorju Luninega in planetarnega inštituta v Houstonu.
Čeprav je Luna posejana s kraterji, je tako velik in hkrati tako mlad krater izjemno dragocen za znanstvenike. Raziskovalci ocenjujejo, da se tako močan udarec na Luni zgodi približno enkrat na 132 let.
»Ta dogodek je statistično redek in predstavlja opazovanje, ki se zgodi praktično enkrat v življenju,« so zapisali znanstveniki v eni od dveh raziskav, objavljenih v reviji Science Advances.
Krater so odkrili šele leto pozneje
Čeprav je LRO območje posnel že maja 2024, znanstveniki kraterja niso takoj opazili. Posnetki s širokokotno kamero so bili zaradi ogromne količine podatkov prepoznani šele avgusta 2025.
Jeseni lani je vesoljsko plovilo območje posnelo še z večjo podrobnostjo, dokončna potrditev odkritja pa je sledila v začetku letošnjega leta.
Trk je močno preoblikoval Lunino površje. Material se je razletel na območju, širokem več kot 100 kilometrov, pri čemer so bili prah in kamnine izvrženi pod večjim kotom, kot so znanstveniki pričakovali.
Udarci po Luni »premešajo« njena tla
Druga raziskava je okoli kraterja odkrila približno sedem kilometrov široko območje z nižjo temperaturo. To je skladno s spremembami v zgornji plasti Luninih tal.
David Paige z Univerze Kalifornije v Los Angelesu je pojav primerjal z vrtnarjenjem. Trki vesoljskih teles namreč nenehno premešavajo Lunina tla oziroma regolit ter na površje prinašajo material, ki je bil prej skrit pod njim.
Odkritja LRO od njegove izstrelitve leta 2009 kažejo, da se zgornja približno dva centimetra Luninih tal zaradi materiala, ki ga ob udarcih izvržejo kraterji, v povprečju premešajo vsakih 80.000 let. To je hitreje, kot so znanstveniki domnevali doslej.
Kaj to pomeni za prihodnjo Lunino bazo?
Odkritje ima tudi praktičen pomen, saj se Nasa pripravlja na prihodnje odprave astronavtov in gradnjo baze na Luni.
Znanstveniki bodo zdaj poskušali oceniti, kako veliko tveganje za morebitno Lunino bazo predstavljajo kamnine in drug material, ki ga ob udarcih izvržejo novi kraterji.
Podatki bi lahko pomagali inženirjem pri načrtovanju in zaščiti prihodnjih objektov.