Šest tednov po naselitvi na Downing Streetu 10 je britanski premier Andy Burnham uspešno prestal ognjeni krst v parlamentu.
Konec parlamentarnih počitnic je prinesel prvi Burnhamov prihod v parlament v vlogi šefa vlade in njegov prvi govor v tej vlogi v poslanski zbornici. To je bil tudi najdaljši govor novega premierja v parlamentu v novejši zgodovini. Potem pa je prvič kot premier sodeloval v najbolj priljubljenem otoškem političnem ritualu, tako imenovanem PMQs (vprašanja za premierja), med katerim mora vsako sredo točno opoldne začeti odgovarjati na katero koli vprašanje. Začne se z ognjevitim besednim dvobojem premierja in vodje vlade v senci, nadaljuje pa z vprašanji voditeljev drugih strank in potem vseh poslancev. Tudi desničarji so morali priznati, da je novi levičarski premier Burnham uspešno prestal ognjeni krst v parlamentu, potem ko je nasledil sredinskega premierja Keira Starmerja, ki je obenem sporočil, da odstopa s položaja poslanca.
Britanci so videli in slišali tisto, kar bodo zelo verjetno dan za dnem do naslednjih volitev (redne so predvidene maja 2029, a je z gotovostjo mogoče napovedati, da se obetajo predčasne volitve, če in ko bo Burnham presodil, da bodo laburisti na njih zmagali) – to je povsem jasno filozofsko in ideološko razhajanje med njim in voditeljico konservativcev in vlade v senci Kemi Badenoch. Burnham je večkrat ponovil, da so današnji britanski problemi posledica predvsem napačnih političnih odločitev iz 80. let prejšnjega stoletja, ko je bila na oblasti Margaret Thatcher, Železna lady, največja desničarka na oblasti v Britaniji, ki je sprožila divjo privatizacijo skoraj vsega razen zraka (menda je razmišljala tudi o tem) in uničenje številnih industrij (tako rekoč deindustralizacijo Britanije). Brez dlake na jeziku je kot prvi premier kritiziral brexitsko neumnost, rekoč, da je izstop iz EU še povečal britanske probleme, ki jih je posejala Thatcherjeva s svojo verzijo ekonomskega neoliberalizma.
Desnica: Država je prevelika
Kemi Badenoch, ki se ima za novodobno Margaret Thatcher, je medtem ponavljala, da je to povsem napačna diagnoza problemov. Kot klasična desničarka zatrjuje, da Britanija zapravlja vse preveč javnega denarja, da je država prevelika in da mora vlada predvsem znižati proračun za socialno pomoč. Burnhamu, ki je napovedal nacionalizacijo vodnega, plinskega, elektrogospodarstva in železnic, je posmehljivo pripisala, da živi v preteklosti in da želi Britanijo vrniti v 70. leta prejšnjega stoletja, ko so državo razglašali za evropskega gospodarskega bolnika.
Za konservativce so to sicer dobri dnevi, ker so zdaj prvič v zadnjih osemnajstih mesecih v anketah končali na drugem mestu priljubljenosti in prehiteli populistično desno stranko Reformirajmo Združeno kraljestvo Nigela Faragea. Na prvem mestu prepričljivo ostajajo laburisti, predvsem zaradi menjave Starmerja z Burnhamom in novega optimizma.
Fronte spet jasno začrtane
Burnham sicer zelo veliko obljublja in vse obljube so dobre in optimistične. Utegnejo se mu vrniti kot bumerang, če jih ne bo uresničil. Eno obljubo, o reformi sistema socialnega skrbstva, je že napol preložil s tega na prihodnje leto. Desničarji se tudi veselijo, da so se vsemogočni finančni trgi po njihovi oceni že postavili »proti levičarju Burnhamu«, ker je njegov ognjeni krst v parlamentu spremljala novica, da je bilo junija zadolževanje britanske vlade najvišje po finančno-bančni krizi leta 2008.
Po dolgem času bo politična fronta na Otoku v prihodnjih tednih, mesecih in morda letih zelo jasno začrtana med levico, ki je zdaj veliko manj sredinska, in desnico, ki je vse bolj desničarska. Poleg tega brexit ni več sveta krava otoške politike, kar posredno potrjuje tudi Burnhamov prvi gost iz EU, francoski predsednik Macron, s katerim bo imel vsebinske pogovore v četrtek.