Poznavalci razmer v Bosni in Hercegovini (BiH) ne verjamejo, da bo nedavna odmevna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga (ESČP) zaživela v praksi. V njej je sodišče dalo prav sarajevskemu Srbu Slavenu Kovačevića, ki je tožil BiH, ker kot nekdo, ki ne živi v Republiki Srbski, ne more glasovati o srbskem članu predsedstva BiH. Nobene od petih prejšnjih podobnih sodb ne spoštujejo. ESČP je namreč zdaj že šestič v zadnjih 15 letih presodilo, da je ustava BiH, ki je del daytonskega mirovnega sporazuma iz leta 1995, etnično diskriminatorna. »Ta serija sodb iz ESČP potrjuje, da sistem BiH diskriminira velik del prebivalcev. Ali se bo kaj spremenilo? Dosedanje izkušnje kažejo, da bo sedanja politična garnitura težko dosegla dogovor glede volilne reforme,« je pesimističen urednik mostarskega časopisa Dnevni list Dario Lukić, ki je prepričan, da bi prejšnjih pet sodb ESČP lahko brez težav implementirali, če bi politike skrbel napredek države.

Ivana Korajlić, direktorica Transparency International v BiH, pa meni, da ni treba pričakovati od mednarodne skupnosti, da bo BiH prisilila v implementacijo sodbe Kovačević proti BiH: »Mednarodna skupnost, ki si že leta prizadeva za dialog med politiki BiH glede volilne in ustavne reforme, ima selektiven pristop glede tega, katera sodba ESČP naj se implementira, kar se vidi zlasti v odločitvah, ki jih je vsilil visoki predstavnik Christian Schmidt.«

Ujetniki aktualne politike

Implementacija zadnje in petih prejšnjih podobnih sodb ESČP pa je ena od etap na poti v članstvo v EU. Tako se tudi v tem pogledu evropska perspektiva BiH ne zdi realna. Glede tega je zelo jasna profesorica ustavnega prava iz Sarajeva dr. Lejla Balić: »Politični voditelji v BiH in poslanci več sklicev parlamenta od leta 2009 niso naredili niti enega koraka, da bi se implementiralo sodbe ESČP in odpravilo sistemsko etnično diskriminacijo. V vseh teh letih je bilo znano, da je prav implementacija teh sodb eden od pogojev za vstop v EU, a politična odgovornost nosilcev javnih funkcij je popolnoma izostala. Vsekakor so pri tem največja ovira HDZ (večina Hrvatov v BiH ima hrvaško državljanstvo, tako da so že v EU) in politične stranke iz Republike Srbske, ki zavračajo ustavne reforme, da ne bi prišlo do porušenja ravnotežja moči med konstitutivnimi narodi, a za ceno demografskega, ekonomskega, socialnega in drugih vrst nazadovanja državljanov, ki jih predstavljajo.« Podobno meni Lukić: »Tragedija je, da glede prebivalcev BiH ni razloga, da ne bili v EU, a oni so ujetniki aktualne politike, zaradi katere so tudi vse bolj siromašni.«

Sicer je leta 2020 ESČP presodilo, da je BiH diskriminirala Srba Svetozarja Pudarića, ker zaradi stalnega prebivališča v bošnjaško-hrvaški federaciji ni mogel kandidirati za srbskega člana predsedstva. A tudi več deset tisoč Hrvatov in Bošnjakov, ki živijo v Republiki Srbski, ne more kandidirati za člane predsedstva. Nikjer v BiH pa tega ne morejo Romi, Judje, neopredeljeni in drugi. V tem smislu sta se leta 2009 pritožila v Strasbourg Rom Dervo Sejdić in Jud Jakob Finci, leta 2014 nacionalno neopredeljena Azra Zornić, leta 2016 Albanec Samir Šlaku, istega leta pa še Bošnjak iz Srebrenice Ilijaz Pilav, ki torej živi v Republiki Srbski. Vsem je ESČP dalo prav.

Ni več opravičila
za nadaljnjo diskriminacijo

V vseh teh sodbah je ESČP zahtevalo spremembo 5. člena ustave BiH: »Predsedstvo ima tri člane: enega Bošnjaka in enega Hrvata, ki ju volijo neposredno na ozemlju federacije, in enega Srba, ki ga neposredno volijo na ozemlju Republike Srbske.«

Profesorica dr. Lejla Balić je takole komentirala sedanjo sodbo ESČP: »Prejšnjih pet sodb je ugotovilo sistemsko diskriminacijo glede na pasivno volilno pravico (drugih in pripadnikov konstitutivnih narodov iz 'napačne' entitete), v zadevi Kovačević pa sistemsko diskriminacijo vseh državljanov glede na aktivno volilno pravico (pri volitvah predsedstva BiH in doma narodov parlamentarne skupščine BiH). V vseh dosedanjih sodbah je ESČP potrdilo, da so konstitutivni narodi v ustavnem sistemu BiH privilegirani, a brez legitimne utemeljitve. Sodišče meni, da je bilo diskriminatorne ustavne rešitve mogoče tolerirati v zgodnji fazi daytonske ustave, katere primarni cilj je bil končanje vojne in vzpostavitev trajnega miru. A že leta 2009 v zadevi Sejdić-Finci je ESČP ugotovilo, da je minilo dovolj let od vzpostavitve miru in da ni več opravičila za nadaljnjo diskriminacijo državljanov iz vrst drugih.«