Ampak dejstva so dejstva: eden najhujših nacističnih krvnikov, ki je pomagal šolati slovenske domobrance, je bil slovenskega rodu. Če nam je to všeč ali ne.
Odilo Lotario Globočnik, esesovec, gestapovec in vodja zloglasne operacije Reinhardt, s katero je »uspešno« izpeljal genocid nad poljskimi Judi v letih 1941 in 1943, je bil osebni prijatelj Heinricha Himmlerja in najmanj sooblikovalec zamisli, kako se enkrat za vselej znebiti judovskega »problema«. S Himmlerjem sta o tem dokumentirano tuhtala že julija 1941.
Bil je skrajno učinkovit izvajalec »končne rešitve«: kot vodja štirih največjih uničevalnih taborišč v okupirani Poljski in kasneje tržaške Rižarne je odgovoren za smrt več kot milijona in pol Judov in neugotovljivega števila ljudi drugih narodnosti. Raziskovalci nacističnih zločinov ga uvrščajo med deset največjih nacističnih krvnikov.
Globočnik je bil odličen nacistični računovodja: prijatelju Himmlerju je v Berlin pošiljal natančne sezname zaplenjenega premoženja interniranih in pobitih, iz katerih je bilo mogoče do zadnjega manšetnega gumba razbrati, za koliko je obogatil nemško ljudstvo. Podatki kažejo, da ga je obogatil za najmanj 100 milijonov tedanjih mark. In specialne dodatke: 317 vagonov oblačil in spodnjega perila, 51.370 zlatih cigaretnic, 7313 zlatih ženskih zapestnih ur, 350 opernih kukal iz biserovine… Bil je tudi »prijeten, čuteč človek«, kot ga je opisala njegova tajnica Wilhelmine Trsek - Mimi. Po obisku kakšnega taborišča se je revež včasih za ves dan zaprl v spalnico, je povedala, ukaze je bilo pač treba izvršiti.
»Dva milijona smo jih pospravili«
Vse to je bil Odilo Globočnik, v Trstu rojen sin slovenskega očeta, ki so ga Angleži po samomoru na Koroškem 31. maja 1945 na hitro zagrebli na avstrijski strani Drave in mesto pokopa trikrat prevozili, da bi zbrisali vse sledove. A o njegovem »liku in delu« se v šoli nismo učili. Malokdo tudi ve, da je v Gorici, potem ko ga je Himmler iz poljskega Lublina prestavil v Trst, ustanovil šolo za domobrance, izuril celo generacijo kadetov in dal pobudo za ustanovitev Slovenskega narodnega zbora, primorske veje domobranskih kolaborantskih enot. Prvo in edino prevedeno biografijo o njem »Dva milijona smo jih pospravili: Odilo Globočnik – Hitlerjev menedžer smrti« smo dobili šele leta 2016. Edina študija slovenskega zgodovinarja (Toneta Ferenca) o njem je izšla v Italiji. Pa še v njej ga je poimenoval Odilo Globocnik, čeprav se je sam vedno podpisoval Globočnik.
Ali smo torej, vajeni misliti o sebi kot o narodu na pravi, zmagoviti strani zgodovine, nemara preveč zlahka zanemarili svoj delež zgodovinske soodgovornosti za nacizem?
Dragan Živadinov, režiser predstave »Odilo. Zatemnitev. Oratorij«, ki bo v petek v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča v kinu Šiška zakopala v »absolutno zlo v nas«, in Janez Pipan, ki je sodeloval pri zbiranju in obdelavi zgodovinskega gradiva, opozarjata natančno na to. Tudi Slovenci moramo opraviti denacifikacijo, je odločen Živadinov. »A brez sprave. Z absolutnim zlom se pač ne moremo spravljati, ne!« je jasen.
Odilo Lotario Globočnik se je rodil 21. aprila 1904 v Trstu. Oče Franz Globočnik, germanizirani Tržičan, je služboval kot konjeniški poročnik in pozneje kot višji poštni uradnik. Ko je imel Odilo 15 let, je oče umrl za pljučnico. Viri pravijo, da je bil Odilo zelo navezan na mater in sestri. Globočnikov ded po očetovi strani je poučeval na ljubljanski realki, praded je bil zdravnik. Globočnikova mati, Anna Pescinka, hči vladnega uradnika, se je rodila v Vršcu, v srbskem Banatu. Pri Globočnikih doma se je govorilo nemško, tudi Globočnik se je imel za Nemca, vendar pa ni dokazov, da bi ga njegovo poreklo kakorkoli mučilo. Nikoli si ni poskušal ponemčiti priimka. Poročil se je pozno; mlado ženo je pustil na željo nadrejenih. Bojda zato, da ga ne bi kompromitirala.
Šest let osnovne šole je Odilo Globočnik končal v Trstu, nato se je družina preselila v Celovec. Šolanje je nadaljeval na vojaški nižji realki v St. Poltnu, po padcu monarhije pa na obrtni šoli v Celovcu; končal jo je kot strojnik. Po smrti očeta je delal kot nosač, električar in gradbeni delavec, večkrat so ga odpustili. V Celovec se je vrnil leta 1930 in se že radikaliziran začel aktivno ukvarjati s politiko.
Dolfussova prepoved nacistične stranke maja 1933 ga ni preveč ovirala. Iz Münchna je tihotapil denar, potoval in trgoval z informacijami. Ambicioznega, korumpiranega in brezkompromisnega Korošca, ki je pomagal vzpostaviti nacistično oblast v Avstriji, so opazili koroški gavlajter Hubert Klausner, vodja rajhovske varnostne službe in violinist, ki se je sadistično znašal nad Poljaki, Reinhard Heydrich in avstrijski vodja SS Ernst Kaltenbrunner. Leta 1939 je bil Globočnik imenovan za dunajskega gavlajterja, pokrajinskega vodjo nacistične stranke. Toda arogantno bahanje, »izvirni« pristopi k reševanju problemov in lepljivi prsti so mu skoraj uničili kariero. Odstavili so ga. Zanj je nato poskrbel Himmler.
Novembra 1939 ga je imenoval za voditelja SS in policije za poljsko okrožje Lublin. V eni od brzojavk je patetičen, neznosno častihlepen in lojalen birokrat Globočnik zagotovil Himmlerju – ta ga je ljubkovalno ali zato, da si ne bi lomil jezika, klical Globus – da bo »napel vse sile, da bo na naših položajih vaš mali pomočnik«.
V letih, ki so sledila, je »mali pomočnik« storil vse in še več, kar so zahtevali od njega. V eni od brzojavk nadrejenim se je zahvaljeval za »toliko novega dela«, ki bo izpolnilo »vse naše skrivne želje«. Roke je v kri in pokradeno zlatnino porinil do komolcev.
Kako smo ga lahko spregledali?
Načrt je bil, da Jude in Poljake na okupiranem ozemlju v nekaj letih zamenja nemški živelj, dotlej pa naj bi manjvredni ljudje kot poceni delovna sila gradili nemško industrijo. Po najnovejših spoznanjih dveh tujih zgodovinarjev naj bi prav Globočnik dal pobudo za iztrebitev Judov – akcijo Reinhardt. Globočnik sam je v poročilu navedel štiri cilje: »iztrebljanje poljskih Judov, oceno preostalega judovskega delovnega potenciala, oceno imetja in dragocenosti ter pridobitev skritih vrednostnih papirjev in nepremičnin« pomorjenih Judov.
Pri pomorih si je pomagal z »elitnimi« skupinami paznikov iz taborišča Trawniki, med katerimi so bili Ukrajinci, Latvijci in Litovci, ki so žrtvam pomagali v plinske celice, odstranjevali trupla in cele dneve sortirali in pakirali plen za odvoz v Lublin ali Berlin. Iztrebljanje je večinoma potekalo v taboriščih Treblinka, Belzec, Sobibor, Majdanek. Od nadrejenih je sicer Globočnik ves čas zahteval jasne ukaze, sicer se je počutil negotovega. Njegovi tesni sodelavci so bili ljudje podobnega kova, na primer Christian Wirth, ki je pomagal izoblikovati evtanazijski program T4 za tiste, ki bi »samo jedli in nič delali«: invalide, obnemogle, ljudi z duševnimi motnjami. Pobijali so jih z ogljikovim monoksidom.
Globočnik je Lublin zapustil po uspešno izpeljani akciji Reinhardt in slabo opravljenem preseljevanju, ki je med prebivalci povzročalo preveč »nemira«. Njegove metode so bile prehude tudi za utrjene nacistične želodce. Guverner Richard Wendler se je vodstvu pritožil, da je Globočnikova politika preseljevanja prebivalstva »tu in tam en sam svinjak«. Za Globočnika je znova poskrbel Himmler. Takoj po kapitulaciji Italije ga je poslal v Trst – kot višjega voditelja SS in policije za cono Jadransko primorje. Z njim je odšla vsa »uspešna« ekipa sodelavcev, med njimi Christian Wirth.
Globočnik je mislil, da bo v Trstu nadaljeval s politiko iztrebljanja in preseljevanja, a so bile njegove policijske enote prešibke, partizani pa premočni. Lublinskih »dosežkov« mu ni uspelo ponoviti. Z nekaj tisoč mrtvimi v Rižarni jih je le »dobro zastavil«. Z elitnimi enotami Kozakov, Hrvatov, slovenskih domobrancev in drugih je po Krasu pobijal in požigal vse do konca vojne.
Ob iskanju odgovora na vprašanje, zakaj se Globočnika kot zgodovinske teme otepamo, je sicer potrebna previdnost. Nismo edini, ki smo ga »spregledali«. Ko je tržaški založnik Piero Budinich pred leti obiskal mrežo podzemnih tunelov pod tržaško ulico Romagna, je presenečen izvedel, da je eden od tunelov povezoval Globočnikovo vilo z bližnjo sodno palačo, in »zgroženo spoznal, da je mesto pozabilo na tega nacista, doma iz Trsta«. Založba Beit je nato izdala knjigo o Globočniku in mu priložila DVD z dokumentarnim filmom o »skrivnem dogajanju v italijanskem lagerju Rižarna«.
Ko jo je pred dnevi obiskal Živadinov, so bili tam le italijanski otroci. Vodenja v slovenščini sploh ni. »Premalo slovenskih obiskovalcev je, ne izplača se,« so mu pojasnili.
