Od našega poročevalca: Zadnja parada obsojenega bosanskega klavca Mladića

Truplo generala Ratka Mladića, ki ga je haaško sodišče spoznalo za krivega več zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov med triletno vojno v BiH, je v ponedeljek dopoldne ležalo v cerkvi svetega Luke. Že od zgodaj zjutraj so se v cerkev vile dolge kolone ljudi, v okolici pa so na zaslonih predvajali pravoslavne litanije, ki so spremljale poslavljanje od Mladića.

Po oceni policista, teh je bilo sicer zanemarljivo malo, je bilo na dogodku okoli deset tisoč ljudi. Natančno število ljudi je sicer težko oceniti, ker se je celo jutro vila dolga kolona ljudi, ki so sproti prihajali, čakali po več ur za vstop v cerkev in potem se spet razkropili.

Relativnostna teorija genocida

»Iz New Yorka sem se prišla poklonit najboljšemu generalu na svetu. Zaradi njega smo danes lahko v svobodni Republiki Srbski,« nam je povedala slovesno očedena gospa. Ko smo jo vprašali, zakaj se je preselila v New York, je ogorčeno odšla. Tudi na splošno smo težko dobili izjavo, ko smo omenili, da za slovensko javnost poročamo o pogrebu. Zavrnitev pa je bila občasno pospremljena s kakšnim tolažilnim komentarjem. »Ne bi govorila za Ljubljano, sem pa rojena v Postojni.« »Šolo sem zaključil v Ljubljani.« Ali pa: »Brata imam v Kamniški Bistrici. Si bil?«

Ocene življenja generala so se delile na tiste, ki so zagovarjali njegovo brezmadežno vlogo v vojni. Veterani pa prek tega tudi svojo: »Sem oficir, rojen v Trebinju. Prišel sem se poklonit svojemu poveljniku, ki me je vodil štiri leta in pol. To je zame heroj ter velika in inteligentna osebnost. Branil je svoj narod. On ni odšel v Vietnam, on je branil svoj narod,« je povedal Nedeljko Gredo, upokojeni polkovnik Vojske Republike Srbske. Pod Mladićem je služil tudi leta 1995. V Srebrenici.

Udeleženci, s katerimi smo govorili, priznavajo pokol v Srebrenici, a predvsem kot veliko dejanje milosti Mladića: da je ločil ženske in otroke od moških. »Sam sem kot poveljnik vezist priskrbel avtobuse za Srebrenico in general je vsakega pregledal, da so bili v njih otroci in ženske,« je še povedal upokojeni polkovnik. Svoje vloge v vojni ne obžaluje in je nanjo ponosen. »Vsi govorijo, koliko ljudi je pobil. Pozabijo pa, koliko ljudi je rešil. Tudi muslimanke in Hrvatice. Samo slabo vidijo,« pa je povedala Zlata iz Bosne.

Spet drugi priznavajo grozodejstva, a menijo, da je mednarodna skupnost preveč selektivna. »Beseda genocid se uporablja preveč selektivno. Krivi se samo en narod. Na vseh straneh so bila grozodejstva in vem, da so bili povsod zločini. A ta trenutek ne razmišljam o tem. Na osnovi svoje izkušnje menim, da ni storil nič hujšega kot drugi, ki zdaj pojejo 'Srbe na vrbe' in imajo na koncertu pol milijona ljudi. Zakaj se ne bi prišla poklonit enemu generalu? Nimam nič proti drugim nacionalnostim. Samo si želim, da živimo v miru in da se sovraštvo ustavi,« je povedala pesnica Snežana Teodoropulos. Po rodu je s Kosova, študirala pa je v Mariboru. »Izbrisana sem s Kosova in izbrisali ste me iz Slovenije. Danes se nisem prišla poklonit zločincu in obsojencu, ampak sem se prišla poklonit Srbu Ratku Mladiću.«

Pot na pokopališče

Ob pol enih je dolga kolona krenila na Topčidersko pokopališče. »Poslovili se bomo od našega vojskovodje in kristjana Ratka Mladića, obenem pa želimo mir vsem ljudem dobre volje in tudi onim drugim,« je duhovnik napovedal začetek molitve pred pogrebom. Tako imenovano Opelo je vodil patriarh Porfirij. Ta je poudaril, da bo Mladićevo ime »dolgo vtkano v spomin in molitve največjega dela pravoslavnega naroda«.

Po zaključku tega obreda je od cerkve svetega Luke v počasni procesiji množica krenila proti pokopališču. Tam so ga položili v grob ob spremstvu nekaterih ministrov ter sina predsednika Srbije. Govorom sina Danila Mladića in generala Petra Škrbića je sledila častna salva, ki so jo izvedli vojaki Republike Srbije.

»Toliko ljudi je bilo, da sem se grobu približal zgolj na dva kilometra. To je bila reka naroda, na stotisoče ljudi je bilo, lahko mi verjamete,« je povedal Slobodan Bobo. Omenjeno pokopališče so nekakšne Žale, če bi te stale na Golovcu ali Rožniku. Gozdnata pokrajina in omejeno gibanje pokopališčne arhitekture pa sta le še potencirala učinek množice. Kljub temu so se še nekaj ur po pogrebu množice počasi prerivale, da bi videle grob. Številni so, ne da bi videli grob ali cerkev, zapustili soparno prizorišče.

Ali so Srbi genociden narod?

»Tu sem, ker me ni sram, da sem Srb. Mi nismo genociden narod, ampak smo narod, ki brani svoje. Genociden narod so ustaši, Angleži, Nemci in Američani. Pa tudi Turki. Mi pa ne. Tudi Tito je bil genociden, ker je ubil več Srbov kot Nemci,« je povedal Simić Slavoljub, ki je vojsko služil med okupacijo Hrvaške.

Mladić je bil obsojen za zločin genocida v Srebrenici, kjer je avgusta 1995 nadzoroval umor 8372 ljudi. Haaško sodišče sicer poudarja individualno krivdo in krivce. Čeprav dojemanje pravice in krivde družbi omogoči distanciranje, zakaj torej obstaja poudarjanje kolektivne krivde oziroma kolektivne nedolžnosti?

»Nihče ne govori o kolektivni odgovornosti in nihče ne trdi, da so Srbi kolektivno krivi za genocid. Sami nase so vzeli to obtožbo. Stalno govorijo 'Srbi niso genocidni narod', ampak tega nihče ne trdi. Nikjer nisem zasledil izjave ali komentarja, ki bi to trdil. Tudi haaške sodbe so jasne, da kolektivna krivda ne obstaja,« je povedal Fahrudin Kladničanin, politolog in novinar po rodu iz Novega Pazarja.

Mladić je bil obsojen za genocid nad Bošnjaki v Bosni. Zanimalo nas je, kako so se na smrt Mladića odzvali v Sandažku, mestu na jugu Srbije, kjer živi večja skupnost Bošnjakov. »Bošnjakov je v Srbiji dva odstotka in bošnjaške stranke so se na smrt Mladića odzvale zadržano. Mislim, da je to dobro. Vsi vedo, kakšno je naše stališče do Ratka Mladića, in mislim, da njegova smrt ni potrebna, da opozorimo na to, kar mi že vemo, večinskega prebivalstva pa ne bomo kar na mah prepričali,« je komentiral Kladničanin. Pri tem je dodal, da se študenti, ki zadnji leti organizirano protestirajo proti državi, na smrt izvajalca genocida niso odzvali. Prejšnji mesec pa so se ob obletnici Srebrenice oglasili samo študenti v Novem Pazarju, ki imajo v gibanju sicer vidno in zelo poudarjeno vlogo.

»Da se študenti Novega Pazarja opredelijo do genocida, se mi ne zdi potrebno. To je vprašanje za večinski narod v tej državi. Naj se njihovi kolegi v Beogradu, Kragujevcu in Nišu oglasijo. Bošnjaki ne morejo biti vest Srbije. Srbi se morajo samo soočiti z zlom, ki ga je Ratko Mladić v njihovem imenu naredil v devetdesetih letih.«

Družinski pogreb v organizaciji države

Uradni Beograd se je na generalovo smrt odzval zmedeno. Ob prvih napovedih, da bo deležen državnega pogreba, so se umaknili in lokacijo ter način pogreba prepustili družini. A zatem so ga vendarle v vojaškem letalu pripeljali v Srbijo, obdukcijo je izvedla vojska, komemoracija pa je potekala v Domu vojske.

»To je družinski pogreb v izvedbi države. To pomeni, da sta uradno družina in združenje veteranov iz Bosne organizirala komemoracijo. A pogreb praktično in logistično organizira država in ga v vsakem pogledu podpira. Predsednika ni bilo, ker se boji Evropske unije in pritiska. Ni vredno, da se zaradi Mladića zamerijo Bruslju,« je komentiral Kladničanin.

Predsednik Aleksandar Vučić se pogreba ni udeležil, saj je v ponedeljek gostil predsednika Uzbekistana v Nišu. Vsi udeleženci, s katerimi smo govorili, so sprejeli to pojasnilo. »Predsednik ima danes druge obveznosti in njegova odsotnost je upravičena. Pomembno je, da je prišel narod,« nam je povedala udeleženka pogreba.

»Fizično ima predsednik svoje obveznosti in se je elegantno rešil. Ampak vidimo, da so se vsi režimski kanali odzvali zelo slovesno. Televizije imajo celodnevne programe, posvečene Mladiću in njegovim vojaškim dosežkom. Pa kako ne bi bilo Republike Srbske, če ne bi bilo njega. Spodbujajo tudi teorije zarote,« je še dodal Kladničanin.

Tudi Marko Veličković, gradbenik in komunikolog, ki ga sicer nismo srečali na pogrebu, je ocenil, da se mu ne zdi verjetno, da bi toliko ljudi prišlo spontano. »Da bi toliko ljudi spontano prišlo na pogreb, se mi zdi znanstvena fantastika. Verjamem, da so nekateri borci iz Bosne intimno povezani in so prišli na pogreb. Od domačih so mogoče begunci iz Bosne in Krajine ciljna skupina za pogreb. Za povprečnega občana, tudi če je nacionalist, njegova smrt res ni pomembna tema. Čeprav državni mediji trdijo drugače, v tujini pa to nekritično povzemate,« je še dodal.

Mladić je bil poveljnik Vojske Republike Srbske. Beograd uradno še vedno zavzema stališče, da je šlo za državljansko vojno znotraj Bosne in Hercegovine, in je vrsto let hlinil vlogo nelagodnega soseda, ki s konfliktom nima nič. »Uradno seveda Beograd ni imel nič s tem. Kaj zdaj organizirajo pogreb vojaku Republike Srbske iz druge države? Kot da je vse življenje in tudi po smrti sledil ukazom iz Beograda in ne od Radovana Karadžića, predsednika Republike Srbske,« je povedal Kladničanin.

Beograd pa ni zavit v črnino

Čeprav podobe, ki so prihajale iz regije, dajejo vtis, da vsa Srbija žaluje, pa Beograd ne daje takšnega vtisa. Tudi kakšnih črnih zastav ni izobešenih, uradne zastave pa so na nežalujoči višini. Sem pa tja je videti kakšen grafit »General heroj«, ki pa je naknadno vandaliziran in prečrtan.

»Pričakoval sem, da se bo družba na splošno bolj burno odzvala. Ne čutim neke kolektivne žalosti. Onkraj uradnih kanalov ni čutiti nekega žalovanja,« je komentiral Kladničanin. Pred Domom vojske je med koncem tedna ležalo truplo, v nedeljo ni bilo cvetja ali kakršnega koli obeležja, ki bi kazalo, da tam leži »general«, kar potrdi tezo, da mesto ni organsko padlo v žalovanje.

»V Srbiji živimo našminkano enakopravnost. Šele ob teh temah se pokaže, kako je družba polarizirana in koliko je nacionalizem zakoreninjen v narodu. Do devetdesetih let se nikoli niso opredelili,« je povedal Kladničanin.

Čeprav ni videti širšega žalovanja, pa so tudi obsodbe zelo skope. Kladničanin tako Vučićevo zadržanost do pogreba kot zadržanost do kritike s strani opozicije in študentov pripisuje predvolilnemu vzdušju. Volitve so sicer napovedane za 25. oktober.

Oglasili so se predvsem posamezniki. Tako je ugledni akademik Dušan Teodorović objavil ganljiv poziv: »Na komemoraciji berite imena ustreljenih! Berite imena tistih, katerih dele so našli v različnih grobnicah! Berite imena dečkov, ki se niso nikoli obrili! Bošnjakom se globoko opravičujem. Zaradi zločina. In zaradi čaščenja zločinca.«