Napihovanje balona umetne inteligence je imelo katastrofalne posledice za potrošnike, ki so si želeli kupiti ali pa sestaviti oziroma nadgraditi računalnik. Zaradi povpraševanja po grafičnih karticah in pomnilniku so šle cene namreč v nebo. Po odhodu zdaj že nekdanjega izvršnega direktorja Nvidie, Jensena Huanga, pa se je pojavilo novo poročilo časnika The Wall Street Journal. Ta trdi, da je Nvidia trenutno pomanjkanje grafičnih kartic in pomnilnika umetno napihovala.
To naj bi počela z vlaganjem v zagonska podjetja na področju umetne inteligence, ki so nato kupovala Nvidiine grafične kartice in gradila podatkovne centre. S takšnim poslovnim modelom naj bi proizvajalec ohranjal visoko povpraševanje po svojih izdelkih, hkrati pa iskal kupce za zaloge čipov, ki jih je naročil pri tajvanskem proizvajalcu polprevodnikov TSMC.
Kupce so financirali sami
Poročilo WSJ navaja avgustovski sestanek med Huangom in njegovo finančno ekipo, vključno s finančno direktorico Colette Kress. Ta naj bi zahtevala omejitev dogovorov o krožnem financiranju, na kar naj bi se Huang ostro odzval in Kressovo kritiziral.
Za razumevanje ozadja je pomembno, da so veliki ponudniki podatkovnih centrov začeli iskati alternative Nvidiinim grafičnim procesorjem in razvijati oziroma naročati čipe po meri. Nvidia se je tako znašla pred tveganjem, da bo imela več naročenih polprevodniških čipov, kot jih bo lahko prodala. Namesto da bi čakala na nove kupce, je začela sodelovati z manjšimi ponudniki storitev v oblaku in podatkovnih centrov. V nekatera od teh podjetij je tudi vlagala oziroma jim zagotavljala finančno podporo. Podjetja pa so s to finančno podporo nato kupovala njene izdelke.
Finančno tveganje
Prav ta praksa je skrbela Kressovo. Ocenila naj bi, da si nekateri manjši ponudniki v resnici ne morejo privoščiti nakupa tako drage strojne opreme in da bi lahko imela Nvidia zaradi svojih naložb precejšnje finančne izgube, če ti kupci ne bi zmogli poravnavati obveznosti.
Takšen poslovni model odpira vprašanje, koliko povpraševanja po Nvidiinih čipih je zares neodvisnega od finančne podpore njihovega proizvajalca. Če podjetje financira kupce, ki nato z njegovim denarjem kupujejo njegove izdelke, lahko del prihodkov izvira iz kapitala, ki ga je samo zagotovilo. To sicer ni nujno nezakonito, vendar ustvarja vtis večjega povpraševanja, kot bi ga trg ustvaril samostojno.