Kot je za Politico povedalo več virov v Parizu in Berlinu, je napoved o predčasnem koncu projekta trenutno bolj verjetna od njegovega ponovnega zagona. »FCAS je mrtev, vsi to vedo, a nihče ne želi tega izreči,« je za omenjeni medij pojasnil francoski poslanec, ki se ukvarja z obrambno politiko.
Neuspeh tega največjega evropskega orožarskega programa ne bi bil le hud politični udarec za francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je projekt leta 2017 zasnoval skupaj s takratno nemško kanclerko Angelo Merkel, temveč bi vpletenim državam povzročil precejšnje preglavice pri iskanju zamenjave za ta vojaški sistem, ki naj bi imel ključno vlogo v strategijah največjih evropskih sil.
V središču spora je vprašanje delitve dela pri razvoju okoli 100 milijard evrov vrednega projekta. Napetosti so se dodatno zaostrile, ko je razvoj začel zaostajati za časovnico, hkrati pa se je v očeh evropskih voditeljev povečala potreba po novem, zmogljivem bojnem letalu naslednje generacije.
Francosko-nemški program, kjer je letalo le vrh ledene gore
Program FCAS je razdeljen na več sklopov. Razvoj samega letala je le eden izmed njih, a hkrati najpomembnejši del, ki je tudi predmet najostrejšega rivalstva med glavnima pogodbenikoma: francosko družbo Dassault Aviation in Airbusom. Slednji v tem partnerstvu zastopa nemško stran, saj ima obrambni del tega evropskega proizvajalca letal sedež prvenstveno v Nemčiji.
Poleg razvoja bojnega letala tako imenovane šeste generacije FCAS vključuje še razvoj polavtonomnih visokozmogljivih brezpilotnih letalnikov, ki naj bi letalo organsko spremljali in dopolnjevali v boju, ter razvoj digitalnega komunikacijskega sistema. Ločeni sklopi obsegajo tudi razvoj letalskih motorjev, senzorjev in simulatorjev.
Dassault naj bi kot družba z dolgoletnimi izkušnjami po prvotnih dogovorih prevzel vodilno vlogo pri razvoju bojnega letala, znanega pod kratico NGF, Airbus pa naj bi bil primarni partner za razvoj brezpilotnih letalnikov. Družbi bi morali tesno sodelovati pri vseh razvojnih korakih, vendar ta okvirni sporazum ni uspel preprečiti vse večjih napetosti, ki so se začele kopičiti, ko je projekt enkrat stekel.
Vse ostrejši spor za vodstvo projekta
Dassault si želi večjega nadzora nad razvojem lovca nove generacije. Zatikalo naj bi se tudi pri vprašanju lastništva intelektualne lastnine, vezane na letalo, ter pri dostopu do nekaterih tajnih informacij in Dassaultovega strokovnega znanja.
Spori so se zaostrili pred dvema letoma, ko je postalo jasno, da projekt zaostaja za časovnico, ki predvideva operativno uporabo letal do leta 2040. Glede na dokumente, ki so ušli v javnost, je francoska stran lani predlagala, da bi se večji del projekta združil pri bolj izkušenih domačih partnerjih, ki že proizvajajo na izvoznih trgih uspešno letalo Rafale. Poleg Dassaulta so to še proizvajalec letalskih motorjev Safran in proizvajalec elektronske opreme Thales. Na podlagi teh dokumentov so nemški mediji lani poročali, da Francija zase zahteva 80-odstotni delež pri projektu, ki pa bi ga v nespremenjenem deležu še vedno financirala Nemčija.
FCAS še ni mrtev. Čeprav so roki za sklenitev dogovora o natančni delitvi pristojnosti že večkrat potekli, se Berlin, Pariz in Madrid pogajanjem še niso odpovedali. Po poročanju časnika Frankfurter Allgemeine Zeitung naj bi Pariz zaprosil za odlog oziroma »obdobje mirovanja« do konca februarja. To se časovno ujema z načrtovanim velikim govorom predsednika Emmanuela Macrona o jedrski doktrini, ki bi lahko utrl pot razširitvi francoskega varnostnega dežnika tudi na Nemčijo.
Razlog za spore glede vodstva projekta ni zgolj boj za posle lastne obrambne industrije. Vodilni partner ima namreč večji vpliv na ključne odločitve o smeri razvoja letala, pri čemer imata Francija in Nemčija precej različne potrebe. Glavna razlika je v tem, da želi Francija letalo uporabljati tudi na svoji letalonosilki, zaradi česar bo razvila mornariško različico. Poleg tega bodo francoska letala FCAS nosila manevrirne rakete z jedrskimi konicami. Na splošno je francoska vojska bolj prilagojena operacijam zunaj meja države in potrebuje logistično manj zahtevno letalo, medtem ko Nemčija potrebuje plovilo predvsem za delovanje v srednji Evropi, kjer je Rusija praktično edini potencialni nasprotnik.
Dassault – družinski in nacionalni ponos
Ključen dejavnik v sporu je podjetje Dassault Aviation, ki je že od petdesetih let glavni dobavitelj francoskega vojaškega letalstva in pomemben igralec na mednarodnem orožarskem trgu, predvsem kot alternativa ameriškim proizvajalcem. Trenutno proizvaja bojno letalo Rafale, ki ga je poleg Francije kupilo še deset držav, med njimi tudi Hrvaška in Srbija. Na tujih trgih je Dassaultu uspelo prodati okoli 300 rafalov, v kratkem pa naj bi z Indijo podpisali novo pogodbo za več kot sto dodatnih letal.
Odnos Dassaulta in francoske vlade pa je precej kompleksen. Glede na to, da je izvozna cena letala Rafale okoli 200 milijonov evrov, ni presenetljivo, da je Dassault paradni konj francoske obrambne industrije, ki ima v tujini veliko državno podporo. Francoski predsedniki so tipično glavni tržniki Dassaultovih letal v tujini, francosko letalstvo pa je njihov glavni kupec.
Po drugi strani je družba je v večinski lasti družine Dassault. Podjetje je leta 1916 ustanovil Marcel Bloch, izumitelj prvih visokozmogljivih letalskih propelerjev. Družina Dassault ima v lasti tudi vpliven konservativni dnevnik Le Figaro. V preteklosti je bila družina precej blizu francoskim konservativnim strankam. Sedaj pokojni patriarh družine Serge Dassault je bil kot predstavnik stranke Republikancev več kot dvajset let vpliven poslanec.
Odnos med Dassaultom in francosko državo je bil v preteklosti pogosto konflikten, zaradi česar je vlada večkrat razmišljala celo o nacionalizaciji podjetja. Tudi v sporu glede projekta FCAS je jasno, da niti francoski predsednik ne more ukazati Dassaultu in njegovemu dolgoletnemu direktorju Éricu Trappierju, naj sprejmeta nemške pogoje.
»Vsi mislijo, da vlada sprejema vse odločitve, v resnici pa je položaj bolj zapleten. Gre za kompromise,« je nedavno za Financial Times povedal Marwan Lahoud, nekdanji menedžer v Airbusu. Napovedal je, da Dassault – s svojo stoletno zgodovino, predanimi družinskimi lastniki in korporativno kulturo, ki jo vodijo inženirji – ne bo odstopil od svojih zahtev. V družbi so ob tem jasno dali vedeti, da so razvoj pripravljeni nadaljevati sami, če do dogovora o sodelovanju ne bo prišlo.
Nemške alternative
Nemčija zato zdaj preučuje možnosti, kako priti do letala naslednje generacije brez Francije oziroma Dassaulta. Prva rešitev, ki so jo javno podprli tudi nekateri nemški politiki, predvideva, da bi program FCAS delno ohranili pri podpornih sistemih, vsaka država pa bi razvila lastno bojno letalo. Nemški kancler Friedrich Merz je prejšnji teden namignil, da bi to lahko bila rešitev spora. Kot je za Euractiv povedal predstavnik Airbusa, so takšnemu razvoju dogodkov naklonjeni tudi pri njih.
Druga možnost je začetek novega programa, pri katerem bi bil nemški partner švedsko podjetje Saab, ki trenutno izdeluje bojna letala Gripen. Nemčija v tem primeru ne bi bila potisnjena v vlogo podrejenega partnerja, ideji pa je naklonjena tudi Švedska. »Pripravljeni smo na skupno bojno letalo z Nemci – če obstaja jasna politična zaveza obeh vlad,« je decembra za Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung povedal izvršni direktor Saaba Micael Johansson.
Tretja možnost pa bi bila nemška oziroma Airbusova pridružitev drugemu evropskemu mednarodnemu projektu razvoja bojnega letala. Gre za program, znan pod kratico GCAP, v katerem sodelujejo Združeno kraljestvo, Italija in Japonska. Kot je poročal italijanski dnevnik Corriere della Sera, je italijanska premierka Giorgia Meloni na nedavnem vrhu v Rimu konec januarja nemškemu kanclerju Friedrichu Merzu omenila to možnost. Rim ima interes predvsem pri delitvi stroškov razvoja, vendar ostaja nejasno, kako bi Airbus sploh lahko vključili v projekt GCAP. Ta program je namreč v razvojnem procesu dlje kot FCAS, partnerice pa že imajo urejeno delitev dela in financiranja.
Trenutno se zdi, da projekt FCAS pri življenju ohranjajo predvsem dileme o tem, kako bi potekala francosko-nemška ločitev. Neuradno naj bi tisto stran, ki bi prva uradno odstopila od projekta, čakale precejšnje finančne kazni. Tako Berlin kot Pariz pa se zavedata tudi simbolnega vpliva, ki bi ga imel neuspeh projekta FCAS za francosko-nemške odnose in za idejo o prihodnji skupni evropski obrambni industriji, neodvisni od ZDA.