Januar 1991. V letu, ko se je Macaulay Culkin prvič soočil z zlikovci v filmu Sam doma, se je tedanji ameriški predsednik George H. W. Bush spogledoval z vojno v Iraku, v želji, da bi strmoglavil Sadama Huseina. V pričakovanju vojne so večini novinarjev naročili, naj zapustijo Irak. Nekaj jih je ostalo. Med njimi Peter Arnett, tedaj novinar CNN. Sedemnajstega januarja 1991 je ta televizijska mreža objavila dramatične posnetke nočnega neba nad Bagdadom in izstrelkov, ki so osvetljevali noč. »Nebo nad Bagdadom je zažarelo,« je dejal voditelj novic, nato pa se je v živo iz Bagdada oglasil Peter Arnett, ki je bil tam s kolegoma Bernardom Shawom in Johnom Hollimanom, da bi intervjuval Sadama Huseina: »Trenutno slišimo protizračno obrambo, izstrelki še niso zadeli ciljev na zemlji. Slišal sem …« Nato je bila zveza prekinjena.
Ko so jo ponovno vzpostavili, je iz svoje hotelske sobe opisal dogajanje ob začetku ameriškega napada na Irak. »Prav blizu mene je odjeknila eksplozija, morda ste jo slišali!« je vzkliknil. Trije novinarji CNN so tako prvih 16 ur prve zalivske vojne nepretrgoma v živo poročali o dogajanju. To javljanje je postalo ena izmed klasičnih zgodb televizijskega poročevalstva. Šlo je za prvo televizijsko javljanje v živo iz vojne, Arnett pa je med zalivsko vojno postal prepoznaven obraz na televizijskih zaslonih po vsem svetu.
Huseina tedaj seveda ni intervjuval, ga je pa nekaj tednov kasneje. Kot je na nekem predavanju razlagal študentom, se je med intervjujem odločil, da bo »pri svojih vprašanjih tako oster, kot je to dopuščala situacija. Ni me prestrašila možnost srečanja z možem, ki so ga mnogi imenovali bagdadski klavec. Menil sem, da mi ne more storiti hujšega, kot mi je že grozilo med nenehnim bombardiranjem Bagdada.«
Neposredna poročila iz Sajgona
Za Arnetta to še zdaleč ni bila prva vojna. Rojen v maorsko-angleški družini na Novi Zelandiji je svojo novinarsko pot začel pri angleškem časopisu v Laosu. Zaradi poznavanja jugovzhodne Azije so ga kasneje zaposlili pri agenciji Associated Press v uredništvu v Sajgonu, prav v času, ko so se ZDA začele vmešavati v vietnamsko državljansko vojno.
Kasneje je Arnett spremljal ameriške enote na več deset misijah in je o vietnamski vojni poročal brez olepševanja, zelo neposredno. Denimo v poročilu o bitki pri Ben Treju, kjer je bilo zaradi ameriškega obstreljevanja veliko civilnih žrtev, je zapisal navedek ameriškega oficirja, da je bilo treba kraj uničiti, da bi ga rešili. Ameriška administracija je bila zaradi takšnih navedb seveda ogorčena nad njegovim poročanjem. Bil je tudi eden zadnjih novinarjev, ki so ostali v Sajgonu po vkorakanju vietnamske ljudske armade. Za svoje poročanje v času vietnamske vojne je leta 1966 prejel Pulitzerjevo nagrado.
Odpuščen zaradi intervjuja
Leta 1981 je zapustil AP in se zaposlil na tedaj novonastali televiziji CNN. Leta 1997 je Arnett postal prvi zahodni novinar, ki je v skrivnem skrivališču v Afganistanu intervjuval Osamo bin Ladna, nekaj let pred napadi na ZDA 11. septembra 2001. Tedaj naj bi mu bin Laden v odgovoru na vprašanje o svojih načrtih dejal, da »jih boste videli in o njih slišali v medijih, če bo bog dal«.
Arnett je na CNN dal odpoved leta 1999, potem ko je mreža umaknila raziskovalno poročilo, da so ZDA proti ameriškim dezerterjem v Laosu leta 1970 uporabile smrtonosni živčni plin sarin. Pozneje je delal za NBC in za to televizijo poročal o drugi zalivski vojni, vendar ga je televizijska hiša odmevno odpustila, potem ko je dal intervju iraški državni televiziji. »Poročam resnico o tem, kar se dogaja tukaj v Bagdadu, in za to se ne bom opravičeval,« je zapisal.
Kmalu zatem se je upokojil kot aktivni vojni dopisnik in predaval novinarstvo. Seveda je o svoji karieri napisal več knjig, v zgodovino novinarstva pa se je zapisal kot »eden največjih vojnih dopisnikov svoje generacije – neustrašen, pogumen ter izjemen pisec in pripovedovalec zgodb«, kot je ob njegovi smrti dejala njegova sodelavka pri AP, novinarka Edith Lederer.
