Narava vohunjenja se spreminja: namesto profesionalnih agentov oblasti vse pogosteje preganjajo navadne ljudi, ki jih rekrutirajo prek spleta – pogosto z obljubami denarja ali zaradi vznemirjenja.
»Včasih ni nobenega jasnega znamenja, od kod prihaja naloga,« pravi Daoud. »Lahko gre zgolj za vprašanje: ‘Ali želiš za 5000 evrov nekaj zažgati?’«
To opozorilo prihaja v času povečanega števila sabotaž, vandalizma, dezinformacij in vohunjenja, ki jih evropske oblasti pripisujejo širšim prizadevanjem Rusije za destabilizacijo Evrope. Čeprav takšne aktivnosti segajo že v preteklost, so se po začetku vojne v Ukrajini še okrepile.
Nizozemska je zato zaostrila zakonodajo proti vohunjenju in ustanovila posebno policijsko enoto. Novi zakon kaznuje posredovanje informacij ali predmetov tujim državam, tudi če ne gre za državne skrivnosti.
Nov izziv za varnostne službe
Ait Daoud poudarja, da uporaba civilistov predstavlja nov izziv za varnostne službe: »Včasih so operacije izvajale predvsem obveščevalne službe same, danes pa za plačilo ali iz drugih razlogov sodelujejo navadni ljudje. Kriminal je postal storitev.«
Podobna opozorila prihajajo tudi iz drugih držav. V Nemčiji so oblasti začele kampanje, ki ljudi svarijo pred tem, da bi postali »potrošni agenti«. Poleg Rusije varnostne službe kot grožnjo pogosto omenjajo tudi Kitajsko in Iran.
Poseben problem predstavljajo tudi operacije nadzora in pritiskov na diasporo v tujini, pri čemer sodeluje več držav.
Preiskovanje takšnih primerov je zahtevnejše kot boj proti terorizmu. Medtem ko so teroristi pogosto ideološko motivirani in jih je lažje zaznati, se vohunske aktivnosti odvijajo v »sivi coni« med vojno in mirom, pogosto prek spleta.
Rekrutiranje prek Telegrama
Kot pomembno orodje za novačenje se omenja aplikacija Telegram. V enem izmed primerov sta bila na Nizozemskem aretirana 17-letnika, ki naj bi po navodilih ruske hekerske skupine zbirala podatke o internetnem prometu okoli pomembnih institucij v Haagu.
Takšni primeri kažejo, da izvajalci niso nujno izkušeni kriminalci ali profesionalni vohuni. Zanimivo pa je, da so osumljenci v teh operacijah pogosto stari okoli 30 let, v nasprotju z drugimi vrstami kriminala, kjer prevladujejo mlajši.
Dokazovanje krivde
Dodatno težavo predstavlja dokazovanje krivde: tožilstvo mora dokazati, da je osumljenec zavestno deloval za tujo državo.
To se je pokazalo tudi v nedavnem primeru, ko je nizozemsko sodišče zaposlenega v protiteroristični agenciji obsodilo na 20 mesecev zapora zaradi kraje dokumentov – precej manj od 12 let, ki jih je zahtevalo tožilstvo, saj mu ni uspelo dokazati, da je vohunil za Maroko.
