Človeški povratek na Luno je del programa Artemis, ki ga vodi ameriška Nasa. Prva posadka bo obkrožila Luno v okviru misije Artemis 2 v prvi polovici leta 2026, nato pa bo misija Artemis 3 leta 2027 prva pristala na Luni po letu 1972. Program predvideva tudi dolgoročno gradnjo lunarne postaje Gateway, piše Euronews.
Evropa igra ključno tehnološko vlogo: evropski servisni modul vesoljske ladje Orion, ki ga razvija Esa za Naso, je v veliki meri izdelan v Nemčiji. Šef Ese Josef Aschbacher je napovedal, da bi morali biti prvi Evropejci na prihodnjih lunarnih misijah Nemci, Francozi in Italijani – Nemčija naj bi začela.
Kandidati iz Nemčije
Trenutno si za pot na Luno prizadevajo štirje Nemci, med njimi sta najbolj obetavna Alexander Gerst in Matthias Maurer. Oba sta že obiskala Mednarodno vesoljsko postajo in spadata med aktivne astronavte Ese. Izkušnje iz vesolja so ključne, saj so po trenutnih kriterijih do misije na Luno upravičeni le astronavti, ki so že bili v vesolju.
Rezervni astronavtki Amelie Schoenenwald in Nicola Winter trenutno še nimata izkušenj, a jih lahko pridobita pred dejansko misijo. Gerst je odprt za misijo na Luno in pravi: »Seveda si lahko predstavljam polet na Luno.«
Evropska neodvisnost v vesolju
Evropski astronavt na Luni bi imel velik simbolni pomen. Kljub tesnemu sodelovanju z ZDA je Evropa še vedno odvisna od ameriške tehnologije. Zato Evropska unija stremi k tehnološki neodvisnosti.
Esa bo med letoma 2026 in 2028 razpolagala z rekordnim proračunom skoraj 22,1 milijarde evrov, Nemčija pa s 5,1 milijarde evrov prispeva največ. Nemška ministrica za raziskave Dorothee Bär poudarja, da so vlaganja v vesolje ključna ne le za prihodnost, temveč tudi za evropsko suverenost in varnost.
Poleg ZDA in Evrope sicer na Luno hitita tudi Rusija in Kitajska. Ruski program Luna-26 se je zaradi logističnih in finančnih težav prestavil na leto 2028, medtem ko Kitajska agresivno napreduje in načrtuje človeško misijo na Luno do leta 2030.
