»Spim kot dojenček. Polovico noči prejokam, vmes pa se dvakrat podelam v hlače,« se je pred desetimi leti, ko so po izbruhu zadnje velike svetovne gospodarske krize vrednosti delnic na borzah strmoglavljale, skušal pošaliti eden od obupanih borznih posrednikov. Drugi duhovitež pa je ugotavljal, da je finančna kriza še hujša kot ločitev. »Spet sem izgubil pol premoženja, a moram sedanjo ženo še vedno prenašati.«
Vzroki za krizo
Deset let po svetovni krizi, ki je izbruhnila septembra 2008 s propadom banke Lehman Brothers in se stopnjevala v naslednjih mesecih, ko so najprej ZDA in Velika Britanija, nato pa še mnoge evropske države morale reševati svoje banke in gospodarstvo, spomin na mučne stiske tistih dni počasi bledi. Preplah na borzi in padanje vrednosti delnic, ki so bile že dalj časa prenapihnjene, niti ni bil najhujši problem, saj je šlo pri tem le za virtualni denar. Huje je, da se v takih primerih stampedo in strah z borz zaradi črednega nagona hitro razširita po vsem finančnem sektorju, med ljudmi pa zavlada pesimizem, ki prizadene tudi realni sektor, in recesiji se ni več mogoče izogniti.
Tako je bilo tudi ob takratni krizi, ki se je začela v ZDA in je imela dolge korenine, segajoče še v čas »kavbojskega« predsednika Ronalda Reagana. Ta je uveljavil neoliberalni model kapitalizma, ki je dal še bolj proste roke trgu in dobičku, odpravljal pa socialno ter nadzorno vlogo države tudi na področjih, kjer bi kapitaliste kdo moral po prstih. In to se je poznalo tudi v finančnem svetu, ki je dosegal vrtoglavo rast in dobičke, ti pa so ga spodbujali k še večjim špekulacijam, tveganjem, požrešnosti in nastajanju vedno novih finančnih produktov. Teh zaradi zapletenosti in nepreglednosti še bančniki niso več povsem razumeli, je pa bilo z njimi mogoče lepo služiti. Dokler ni nazadnje počil balon, ki so ga v ZDA dolga leta napihovali zadolževanje države, lahkotno dajanje poceni kreditov in stalna rast cen nepremičnin.
Ko se je nepremičninski trg zaradi zasičenosti začel ohlajati in so cene hiš močno padle, je vse več ljudi ugotavljalo, da se jim bolj splača poplačati kredit s hipoteko kot pa obdržati hišo, ki je bila vredna že manj, kot je znašal njihov dolg banki. Mnoge evropske banke te posebnosti ameriških hipotek, po katerih lahko kreditojemalec preprosto vrne ključ in odide, ne da bi mu bilo treba plačati preostanek dolga, sploh niso poznale in so od ameriških bank na veliko kupovale finančne produkte, temelječe na slabih hipotekarnih kreditih, ki so jih »požegnale« največje bonitetne agencije. Po propadu prve banke se je panika stopnjevala, saj so se pred bančnimi okenci začele pojavljati vrste ljudi, ki so v strahu dvigovali prihranke. Ker poslovanje bank temelji na predpostavki, da varčevalci ne dvigajo prihrankov vsi hkrati in zato banke v tem času njihov denar lahko obračajo po svoje, nenaden naval varčevalcev lahko zamaje tudi povsem zdravo banko, kot domine pa ji sledijo še druge. Finančna kriza je namreč kljub precej logičnim začetnim vzrokom v veliki meri tudi psihološki fenomen, zato se nezaupanje širi še hitreje kot epidemija gripe.
Smo se kaj naučili?
Kriza, ki je najprej zajela bančne sisteme v ZDA, Veliki Britaniji, na Irskem, Islandiji in Madžarskem, je kmalu zatresla celotne države, ki so skušale reševati banke, a so bile za kaj takega že preveč zadolžene, na primer Grčija in Portugalska. Nepravočasno reševanje bank in zatiskanje oči pred krizo je nato močno udarilo tudi Slovenijo, ki je po lastnem klicanju trojke na pomoč morala pristati na še precej dražje reševanje, nazadnje pa še na prisilno razprodajo saniranih bank. Prvotna finančna kriza, ki so jo v ZDA z odločnimi ukrepi dokaj hitro rešili, se je v Evropi močno razširila in se zavlekla zaradi povsem napačnega pristopa s strogim varčevanjem po gospodinjski logiki nemške kanclerke. Konec krizi je v skladu z ekonomskimi učbeniki naredilo šele veliko monetarno sproščanje z ničelnimi obrestnimi merami.
V svetu, v Sloveniji pa še posebej, zadnja leta gospodarstvo spet lepo raste in kriza je le še oddaljen spomin. Vrnil se je optimizem, v višave rastejo cene delnic na borzah in cene nepremičnin, banke so spet vse bolj pogumne pri podeljevanju kreditov. V zadnjem času, ki ga ob vladavini še enega »kavbojskega« predsednika zaostrujejo grožnje s trgovinskimi in drugimi vojnami, migracije, brexit in še vedno nerešene dolžniške krize nekaterih evropskih držav, je vse večkrat slišati opozorila in napovedi o nevarnosti izbruha nove velike krize. Se to res lahko zgodi in ali smo se od zadnje krize kaj naučili?
Napačna klima
»Če krizo ves čas napoveduješ, se ne moreš zmotiti. Prej ali slej se to uresniči in z napovedjo potem zadeneš, tudi če si se prej stokrat uštel. Tudi prejšnjo krizo so napovedovali že veliko let prej,« pravi ekonomist dr. France Križanič, namigujoč na zbadljivo opazko, da je ekonomistom v minulih desetletjih uspelo pravilno napovedati kar deset od zadnjih treh recesij. Sicer pa se vsaj manjšim bančnim oziroma finančnim krizam niti ni mogoče izogniti. Med letoma 1970 in 2007 jih je IMF naštel kar 124. »Enkrat bo do krize spet prišlo, a točno tega seveda ni mogoče napovedati, tudi zato, ker se je od 80. let, torej od pojava informatizacije in digitalizacije, oblika gospodarskih ciklov spremenila in so zdaj precej asimetrični. Novost odtlej je tudi, da na pojave krize vse bolj vplivajo psihološki učinki, ki so že bolj pogosto povod za krizo kot sama neravnovesja v gospodarstvu. Tudi kriza leta 2008 je bila v veliki meri psihološka. Po poku finančnih balonov na borzah se je širila po vsem svetu, v državah pa so reagirali precej podobno, najprej s prekinitvijo kreditiranja, potem z monetarno ekspanzijo. Novost pri zadnji krizi je tudi, da velikim emisijam denarja ni sledila inflacija. Te so se vsi bali, a je ni, saj se je očitno prekinila povezava med rastjo profitov in delavskih plač,« ugotavlja Križanič.
Medtem ko je v svetu spet opaziti vse večjo lahkomiselnost bank, saj vsota tveganih posojil že presega tisto izpred izbruha krize, nove rekorde pa dosega tudi svetovni dolg, je v Sloveniji stanje manj skrb vzbujajoče vsaj glede zadolženosti podjetij in gospodinjstev. »Naša podjetja so se po krizi močno razdolžila, saj so bila tik pred njo več kot dvakrat bolj zadolžena. Iz krize so prišla tehnološko močnejša, v dobrem stanju je tudi država, saj imamo velike presežke v proračunskih bilancah. Se pa kažejo nekatere slabosti, zaradi katerih se zdi, da se nismo dovolj naučili iz krize. Nekatere naše institucije, kot je Urad za makroekonomske analize in razvoj, kar same širijo gospodarski pesimizem med potrošnike in ustvarjajo napačno klimo, morda tudi zaradi škodljive želje neoliberalcev po varčevanju, krčenju države in razprodaji podjetij. Velika napaka je, da smo podarili svoje banke, kar nas bo še teplo v teh občutljivih časih, ko na možnost izbruha krize na svetovni ravni kaže zlasti vse bolj napet odnos med ZDA in Kitajsko,« ocenjuje Križanič.
Manjka nam orodij
Ekonomist dr. Bogomir Kovač se strinja, da je naše gospodarstvo zdaj v boljšem stanju, a so svetovne razmere še bolj negotove kot pred zadnjo krizo. »Naša podjetja so se razdolžila, saj so očitno potegnila nauk iz krize in so zdaj bolje pripravljena nanjo. Kje drugje pa se ni dosti spremenilo, zato še obstajajo velika tveganja, čeprav se kriza iz leta 2008 ne more ponoviti v taki obliki. Tisto je bila namreč dolgoročna in sistemska kriza, zdaj pa imamo opraviti z izpeljanko te krize oziroma delnimi krizami. Obdobje po velikih krizah je običajno polno negotovosti in tveganj, saj v svetu ni prišlo do nove ekonomske ureditve in strukturnih sprememb, hkrati pa se izteka monetarna politika, s katero smo reševali krizo. S sedanjimi ničelnimi obrestnimi merami ni več manevrskega prostora, fiskalna politika, ki je skušala uravnotežiti proračune, pa tudi ni rešila zadolženosti držav. Dodaten problem so odnosi med ZDA, Kitajsko in Rusijo, medtem ko ima Evropa dovolj problemov sama s sabo. Delitve znotraj nje so vse večje, tudi Italija bo hujši problem kot Grčija. EU je tako še bolj ranljiva kot pred 10 leti, ekonomska orodja je potrošila, politično pa je v slabši kondiciji. Novi krizi, ki je pred durmi, se verjetno ne bo mogoče izogniti, čeprav bo finančni udarec tudi zaradi večjega nadzora nad bankami in zahtev po kapitalski ustreznosti nedvomno milejši kot pred 10 leti. Slovenija tu sama kaj dosti ne more narediti in bo odvisna bolj od drugih, skuša lahko le kaj ukreniti na davčnem področju in glede učinkovitosti javnega sektorja. Orodij za ukrepe ob krizi imamo zdaj še manj kot prej. Evrska monetarna politika ne gleda na interese malih držav, kot je naša, tudi fiskalne politike mali za razliko od velikih ne smejo kršiti. Zdaj smo izgubili še banko, ki je lahko eno od koristnih orodij, naše okolje pa je še bolj problematično, kot je bilo pred krizo,« opozarja Kovač.
