Norveška že dolgo velja za eno izmed držav z najvišjo kakovostjo življenja in dela, kar potrjujejo tudi visoke uvrstitve na indeksu človekovega razvoja, kjer trenutno zaseda drugo mesto, takoj za Islandijo. Kljub temu da norveški delovni model temelji na visoki fleksibilnosti in osredotočenosti na ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem, se država sooča z resno epidemijo izgorelosti.
Četrtina bolniških zaradi izgorelosti
Podatki organizacije 4 Day Week Global razkrivajo, da na Norveškem vsako četrtletje zabeležijo približno 2,2 milijona bolniških odsotnosti, pri čemer je kar četrtina teh neposredno povezana z izgorelostjo in drugimi z delom povezanimi motnjami. Poleg tega 27 odstotkov Norvežanov razmišlja o odpovedi delovnega razmerja, da bi pridobili več časa za družino in zasebno življenje. Kot morebitno rešitev za te izzive zdaj uvajajo štiridnevni delovni teden, za katerega se zavzemajo predvsem predstavniki generacije Z.
Model 100-80-100
Po prvih pilotnih študijah se jeseni 2026 začenja nova, obsežnejša faza načrtovanja. Cilj je zmanjšati delovni čas za 20 odstotkov, ne da bi pri tem utrpela kakovost opravljenega dela. Celoten koncept temelji na modelu 100-80-100, kar pomeni, da zaposleni prejmejo 100 odstotkov plače za 80 odstotkov delovnega časa, ob pogoju, da ohranijo 100-odstotno produktivnost.
V Grčiji druga skrajnost
Medtem ko Norveška in druge severnoevropske države, kot je Islandija, eksperimentirajo s krajšanjem delovnika, je v Evropi le Belgija štiridnevni teden uzakonila, vendar s pomembno omejitvijo: število delovnih ur ostaja 40, razporedijo se le na manjše število dni.
Nemčija o podobnih modelih še razpravlja, povsem drugačno smer pa je ubrala Grčija, kjer so uvedli šestdnevni delovni teden. Kritiki tam opozarjajo na prekomerno obremenjenost delovno aktivnega prebivalstva in višje stroške za zdravstveni sistem. Obenem tudi poudarjajo, da daljši delovni čas ne pomeni nujno tudi večje učinkovitosti.