»Ne gre pretiravati z gospodarskimi posledicami te vojne. Tudi če cene nafte presežejo sto dolarjev za sod, to samo po sebi ne bi nujno sprožilo ekonomske krize. A glavna težava je, da ta vojna ni edino, kar se zdaj dogaja. Gospodarstvo doživlja veliko pretresov in je pod velikim pritiskom. To bi lahko bila kaplja čez rob oziroma slamica, ki kameli zlomi hrbet. In dlje ko bo trajala vojna, težja bo ta slamica,« o posledicah ameriško-izraelskega napada na Iran razmišlja ameriški ekonomist Paul Krugman. Meni, da se je ameriški predsednik z odločitvijo za začetek vojne močno uštel.
»Vsakršno upanje, da bi bila ta vojna izjemno kratka, bledi. Trumpova administracija si je morda predstavljala, da bi obglavljenje iranske vlade prineslo hitro spremembo režima, toda v islamski državi ne vladajo zgolj nasilneži – da, so zlobni nasilneži, a so tudi resni verski fanatiki, ki se soočajo z eksistencialno grožnjo, in njihovega oklepanja oblasti ni enostavno zlomiti. Poleg tega je boleče očitno, da Trump in ekipa nista imela nobenega drugega načrta kot bombardiranje Irana, uboj njegovih sedanjih voditeljev in upanje, da se bo zgodilo nekaj dobrega,« ugotavlja Krugman.
»Druga slaba novica je, da ima vojna sredi najpomembnejše svetovne regije za proizvodnjo nafte – ki je tudi ključni vir utekočinjenega zemeljskega plina – neizogibno velike posledice za cene energije. Nekoč je ameriška in izraelska zračna premoč morda omejevala iransko sposobnost, da škoduje svojim sosedom. Toda v dobi, ko imajo celo tretjerazredne sile možnost izstreljevanja raket in brezpilotnih letal, ima Iran ogromno zalogo brezpilotnih letal in tudi balistične rakete, ki jih je težko prestreči in imajo doseg 1200 milj,« še dodaja Krugman, ki ob številnih otežujočih okoliščinah za izhod iz vojne brez še bolj katastrofalnih posledic vidi eno samo olajševalno – nekoliko manjšo odvisnost razvitih držav od nafte kot nekoč.
Dobra novica
»Dobra novica je le, da so Združene države Amerike in druge razvite države veliko manj odvisne od nafte kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so naftni šoki povzročili velike gospodarske motnje. Res je, da bo Evropa, ki je močno odvisna od uvoza utekočinjenega zemeljskega plina tako z Bližnjega vzhoda kot iz Združenih držav Amerike, bolj prizadeta kot mi. Vendar pa se bo Evropa tudi z dolgotrajnim zaprtjem Hormuške ožine soočila z manjšim šokom kot po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022,« ocenjuje nekdanji Nobelov nagrajenec, ki verjame, da zaradi nekoliko manjše odvisnosti od nafte dvig njenih cen ne bo imel tako velikega vpliva na ZDA in svetovno gospodarstvo kot nekoč. »Dvig cen nafte za 50 dolarjev na sod od ravni pred bombardiranjem, zaradi česar bi cena presegla 120 dolarjev, bi zvišal potrošniške cene v ZDA za približno odstotek. Za primerjavo, toliko so povzročile tudi Trumpove carine. Te so škodovale, a niso povzročile ne nenadzorovane inflacije ne recesije. Sam po sebi ju ne bi povzročil niti dvig cen nafte prek 100 dolarjev na sod,« Krugman ponuja nekaj optimizma, a ga že v naslednjem hipu potepta.
»Ključna težava je, da se ta najnovejši gospodarski šok ne dogaja sam od sebe. Carine – in ogromna negotovost, ki jo ustvarjajo za prihodnost – namreč še niso izginile. Prav tako ne skrajne protimigrantske politike, ki vse bolj obremenjujejo ameriško gospodarstvo. Obstajajo tudi splošne skrbi glede umetne inteligence – kot mehurčka, ki bi lahko počil, in tudi kot sile, ki povzroča izgubo delovnih mest. Mnogi smo zaskrbljeni tudi za finančno stabilnost, saj se ponavljajo tveganja senčnega bančništva, ki so leta 2008 botrovala veliki krizi. Z vojno v Iranu, za katero je značilno skoraj popolno pomanjkanje načrtovanja, pa smo dodali še eno raven ogromne negotovosti,« našteva še kup dejavnikov, zaradi katerih se sedanji črni oblaki nad ameriškim in tudi svetovnim gospodarstvom lahko spremenijo v popolno nevihto. »Poleg tega pa, če je Trump tako nepredvidljiv že zdaj, kaj bo šele storil, ko se bodo vmesne volitve še bolj bližale,« za konec Krugman doda še eno od stalnih nevarnosti in negotovosti, ki v zadnjem času ogrožajo ameriško in svetovno gospodarstvo.
Zmagovalci in poraženci
Da se zlasti ameriškemu gospodarstvu obetajo resne preizkušnje, opozarja tudi Joseph Stiglitz, še en Nobelov nagrajenec za ekonomijo. Po njegovem je bilo ameriško gospodarstvo že pred vojno na poti k stagflaciji, torej k problematični mešanici visoke inflacije in nizke gospodarske rasti, nove razmere po zaprtju Hormuške ožine, zaradi česar so svetovne cene nafte poskočile za polovico, pa bi ga lahko potisnile čez rob. »Tveganje stagflacije se zdi za ZDA precej visoko,« je dejal ugledni ameriški ekonomist, ki meni, da za Evropo to ne velja. Čeprav se bo Evropa zagotovo soočila z inflacijskimi pritiski na področju energije, je po njegovih besedah vendarle spodbudila tudi gospodarsko rast, saj dramatično povečuje obrambne izdatke, odkar ji je Washington »zelo jasno povedal, da se za svojo obrambo ne more zanašati na ZDA«.
Stiglitz poudarja še, da je Trumpova politika že pred vojno znatno oslabila ameriško gospodarstvo, saj so carine prispevale k dvigu inflacije, dodatno pa k temu prispeva tudi šibkejši dolar, ker je Trump po profesorjevem mnenju »uničil zaupanje v Ameriko in dolar«. »Država ob uvedbi carin običajno pričakuje rast vrednosti svoje valute, saj v tujini kupuje manj blaga, kar bi moralo znižati inflacijo. A zaradi šibkejšega dolarja se inflacija kljub carinam povečuje. Vse, kar uvažamo, je namreč v dolarjih dražje,« pojasnjuje Stiglitz, ki se zaveda, da bo vojna dodala zagon inflaciji. »ZDA so že imele krizo življenjskih stroškov, zdaj pa je še hujša, saj je vojna v Iranu povzročila močno zvišanje cen nafte in plina, sčasoma pa se bodo te podražitve razširile tudi na hrano, aluminij in številne druge surovine. Navadni ljudje bodo morali plačati račun iranske vojne. So pa tudi zmagovalci. Naftnim družbam gre zelo dobro, med zmagovalci pa je tudi Rusija, saj so cene ruske nafte vrtoglavo zrasle, Trump pa jim je še zmanjšal sankcije,« je v intervjuju za italijansko agencijo Ansa minuli teden povedal Stiglitz.
Prelomnica v zgodovini
O nepričakovanih zmagovalcih in poražencih vojne v Iranu je minuli teden v Dnevnikovi kolumni pisal tudi ekonomist Jože P. Damijan. »Ko so 28. februarja ameriški in izraelski bombniki poleteli proti Iranu, so načrtovalci v Pentagonu pričakovali hiter in odločilen udar, ki bi za vedno spremenil ravnotežje moči v regiji. Namesto tega so sprožili verižno reakcijo, ki utegne pomeniti začetek konca ameriške globalne hegemonije. To, kar se zdaj dogaja v Hormuški ožini, bo zgodovina najverjetneje zapisala kot prelomnico, primerljivo z letom 1956, ko je izguba nadzora nad Sueškim prekopom Britaniji dokončno pokazala, da ni več imperij, v katerem sonce nikoli ne zaide. Ko je egiptovski predsednik Naser leta 1956 nacionaliziral Sueški prekop, sta Velika Britanija in Francija v zavezništvu z Izraelom poskušali vojaško obnoviti nadzor. A ne le, da jima to ni uspelo – operacija je pospešila njun propad kot kolonialnih sil in dokončno potrdila, da sta novi velesili ZDA in Sovjetska zveza.
Danes se podobna dinamika odvija v Perzijskem zalivu. Vlogo zahajajoče velesile igrajo ZDA. Iran je v prvih dneh vojne s kombinacijo asimetričnega bojevanja, brezpilotnih letal in raket povzročil uničenje, ki ga Washington ni pričakoval … Vojna v Iranu bo v zgodovino vojaške strategije vstopila kot ena najslabše pripravljenih intervencij in kot največja strateška napaka zadnjega pol stoletja. ZDA so se z nepremišljeno intervencijo znašle v položaju, v katerem so sprožile procese, ki jih ne morejo več nadzorovati,« je zapisal Damijan. Med poražence vojne šteje tudi evropske države, ki se spopadajo z dvigom cen energije in hrane, saj skozi Hormuz ne teče le petina nafte in utekočinjenega plina, ampak tudi tretjina svetovne trgovine z gnojili. Podobno kot Stiglitz tudi on med tistimi, ki jim vojna v Iranu prinaša koristi, vidi Rusijo, ker ji visoke cene nafte polnijo proračun, pa tudi Kitajsko, ki se ji zaradi razočaranja nad ZDA lahko poveča vpliv v zalivskih državah.
