36-letni Imagbe Ehizomwengie je živel na območju Pesara brez dovoljenja za prebivanje, ko je novembra 2025 s srečko Gratta e Vinci za pet evrov zadel 500.000 evrov. Srečko je kupil z denarjem, ki ga je zaslužil s prodajo robčkov na ulici in s prosjačenjem pred supermarketom.
Ko je ugotovil, da je zadel glavni dobitek, ni mogel verjeti svojim očem in se je razjokal od sreče. Toda veselje ni trajalo dolgo.
Birokratski začarani krog
Ker ni imel dovoljenja za prebivanje, ni mogel odpreti bančnega računa, na katerega bi prejel dobitek. Hkrati pa brez denarja ni mogel dokazati finančne neodvisnosti, ki bi mu lahko pomagala urediti status.
Znašel se je v birokratskem začaranem krogu.
Ker nagrade ni mogel prevzeti sam, je denar zaupal rojaku iz Nigerije, ki ga je imel za prijatelja. Dogovorila sta se, da bo denar varno hranjen, dokler ne pridobi potrebnih dokumentov. Toda dogovor se je hitro zapletel: prijatelj je začel z denarjem ravnati, kot da je njegov.
Za rešitev spora so morali posredovati drugi člani nigerijske skupnosti in tudi bratranec.
Po končnem dogovoru je bilo približno 250.000 evrov nakazanih na račun bratranca, da bi ta del ostal v družini. S tem denarjem so kupili podjetje v mestu Falconara Marittima – trgovino z afriškimi živili Mama African, kjer naj bi Ehizomwengie delal po pridobitvi dokumentov.
Pobeg iz Nigerije
Ehizomwengie je za časnik Il Resto del Carlino povedal, da je Nigerijo zapustil po materinem nasvetu. Ta ga je opozorila, naj pobegne pred obveznostmi, povezanimi s skrivno združbo, ki jo je vodil njegov oče.
Prečkal je Saharo, nato pa so ga za približno dve leti zadržali v ujetništvu v Libiji. Izpuščen je bil šele po plačilu odkupnine.
Zatem je leta 2016 po Sredozemskem morju prispel v Italijo.
Njegova prošnja za posebno zaščito je bila sprva zavrnjena na policijski upravi v Pesaru. Njegovi odvetniki so se na odločitev pritožili, primer pa je nato več let potoval skozi sodni sistem.
Na koncu je sodišče v Anconi odločilo v njegovo korist in odredilo izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi posebne zaščite. Pri tem je upoštevalo njegovo dobro znanje italijanščine, uspešno vključevanje v lokalno skupnost in dejstvo, da ni bil nikoli kaznovan.
»Italija, hvala«
Po razsodbi je Ehizomwengie za časnik povedal: »Govoril sem s svojim odvetnikom. Povedal mi je, da je zdaj vse urejeno. Srečen sem – Italija, hvala. Rad živim tukaj.«
Po mesecih negotovosti je tako končno dobil tako svoj denar kot tudi pravico do zakonitega prebivanja v državi, ki jo ima danes za svoj dom.
