Triinšestdesetletnega Nicolása Maduro je na oblast dvignila smrt njegovega predhodnika in mentorja Huga Cháveza, ki je bil predsednik Venezuele od leta 1999 do 2013, ko je pri 59 letih izgubil dveletno bitko z rakom. Chavez je bil ustanovitelj tako imenovanega čavizma (chavismo), levičarske ideologije, ki je temeljila na bolivarski revoluciji, socialističnem političnem programu za velik del Latinske Ameriki, imenovani po heroju južnoameriškega boja za neodvisnost, Venezuelcu Simónu Bolívarju (1783–1830).
Ognjeviti karizmatični Chavez je ta socialistični program uresničeval po svoje, med ključnimi elementi pa so bili nacionalizem, nacionalizacije, centralizirana ekonomija in močna armada, aktivno vključena v javne projekte. Ognjevito je kritiziral divji kapitalizem, nacionaliziral nafto in druga orjaška venezuelska naravna bogastva ter drastično zmanjšal revščino v Venezueli.
Solz zanj bo bolj malo
Malokdo bo objokoval prisilno preselitev njegovega naslednika Madure iz predsedniške palače v Caracasu v ameriški zapor, v katerem bo čakal na dolgo obtožnico in sojenje kot narkoterorist, izvoznik kokaina v ZDA. Izkazal se je za nesposobnega vse bolj avtokratskega predsednika, obsedenega z ostajanjem na oblasti, ki je venezuelsko ekonomijo spravil na kolena. Osebno je kriv za aretacije nešteto političnih nasprotnikov ter kritikov in nobenega dvoma ni, da je izgubil predsedniške volitve leta 2024 oziroma poskrbel za potvorjenje izida in nezakonito ostal na oblasti.
Zaradi neskončne ekonomske krize in splošnega pomanjkanja celo osnovnih živil v potencialno eni najbogatejših držav ter vse bolj avtokratske vladavine je Maduro ne samo zapravil nekdanjo priljubljenost čavizma med večino Venezuelcev, ampak sprožil množično izseljevanje in pobeg od osem do devet milijonov ljudi. Večina se je zatekla v sosednje države, največ v Kolumbijo, več kot milijon v ZDA, kar je Donald Trump izkoristil za z ničimer dokazano trditev, da Maduro zavestno prazni venezuelske norišnice in zapore ter v ZDA pošilja kriminalce in norce. Še 2. januarja je Maduro, ki je postajal vse bolj paranoičen zaradi Trumpovih groženj, v intervjuju dejal, da se je z ZDA pripravljen pogajati o problemu trgovine z mamili. Trumpov odgovor je prišel približno 24 ur pozneje. V obliki ameriške (po mednarodnem pravu nezakonite) ugrabitve Madura in njegove druge žene sredi Caracasa.
Namesto na univerzo je šel na Kubo
Nicolás Maduro Moros se je rodil v venezuelski prestolnici leta 1962 v katoliški delavski družini s štirimi otroki. Njegov oče je bil levičarski in sindikalni aktivist. Namesto na univerzo je Maduro šel na Kubo, kjer je nadgradil začetno zanimanje za levičarsko politiko. Ko se je vrnil, se je zaposlil kot voznik avtobusa, hkrati pa hitro napredoval v sindikalnem gibanju.
Leta 1999 je bil prvič izvoljen za poslanca ljudske skupščine, leto pozneje je postal Chávezov zunanji minister. Ko je Chávez leta 2011 zbolel za rakom in se je njegovo zdravje slabšalo, je Madura imenoval za podpredsednika – svojega naslednika in dediča čavizma. Ko so Venezuelci Cháveza oktobra 2012 zadnjič (četrtič) izvolili za predsednika z zelo zmanjšano večino (54 odstotkov), ki je opozorila na zmanjševanje priljubljenosti čavizma (njegov »kapitalistični« tekmec Henrique Capriles je dobil 45 odstotkov glasov), je bil njegov podpredsednik Maduro. Izstopal je ne samo kot najglasnejši, ampak tudi kot najvišji (visok je 190 centimetrov) zagovornik čavizma. Chavez je bil po volilni zmagi na zdravljenju na Kubi in tako bolan, da se ni mogel udeležiti predsedniške zaprisege, predvidene za začetek januarja 2013. Po venezuelski ustavi bi moral v tem primeru predsedniški položaj začasno prevzeti predsednik ljudske skupščine, pa je to postal podpredsednik Maduro, ker je vrhovno sodišče razsodilo, da lahko to formalnost izpustijo, ker gre za vnovič izvoljenega aktualnega predsednika, ne pa novega predsednika.
Politična pot goljufij
Odlok o tem naj bi podpisal Chavez. Opozicija je trdila, da so potvorili njegov podpis, pa tudi, da je bil Chavez že konec decembra 2012 možgansko mrtev. Po njegovi smrti februarja je Maduro prevzel predsedniška pooblastila in dolžnosti do izrednih volitev, ki so bile aprila 2013. Kot Chavezov tekmec je bil tudi tekmec Nicolása Madure, kandidata vladajoče Združene socialistične stranke Venezuele (PSUV), opozicijski (kapitalistični) kandidat Henrique Capriles, soustanovitelj stranke Najprej pravica in guverner zvezne države Miranda, ki prihaja iz ene najbogatejših venezuelskim družin.
Po zelo tesni Madurovi zmagi je opozicija trdila, da so mu jo prinesle volilne goljufije. Maduro je poskrbel za to, da se na naslednjih volitvah leta 2018 ni soočil s Caprilesom. Leto prej mu je venezuelska vlada za 15 let uradno prepovedala kakršno koli politično aktivnost. V letu 2018 je morda res tesno zmagal na predsedniških volitvah, šest let pozneje, leta 2024, pa je volilni izid zagotovo ukradel. Opozicija naj bi osvojila celo do 80 odstotkov glasov.