Iranske oborožene sile so za konec tedna presenetile z izstrelitvijo dveh raket na ameriško-britansko vojaško oporišče na otoku Diego Garcia v Indijskem oceanu, ki leži dobrih 4000 kilometrov jugovzhodno od Irana. Čeprav nobeden od izstrelkov ni zadel cilja, gre za raketni napad z največjim dosegom v zgodovini države.
Izraelski premier Benjamin Netanjahu po pisanju časnika Kurier že namiguje, da bi mesta globoko v Evropi kmalu lahko postala tarča Teherana. Ali so Ljubljana, Dunaj, Pariz in London dejansko v dosegu iranskega arzenala?
Štiri desetletja razvoja
Iranski raketni program je star več kot 40 let. Razvil se je kot odziv na iransko-iraško vojno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bile iranske metropole tarča silovitega raketiranja Sadama Huseina. Kot navaja Kurier, so prvi modeli temeljili na severnokorejski tehnologiji s kratkim dosegom okoli 300 kilometrov. V naslednjih desetletjih pa je program pod vodstvom Revolucionarne garde doživel sistematičen razpon. Največji tehnološki napredek je Iran dosegel po letu 2000, predvsem na področju natančnosti in uporabe pogonov na trda goriva. Raketni arzenal je postal osrednji steber iranske vojaške strategije, uperjene predvsem proti Izraelu in ZDA.
Najnaprednejše rakete, kot so koramšar-4, sedžil, emad in hajbar šekan, lahko nosijo bojne glave s težo do dveh ton. Raketa sedžil lahko cilje v Izraelu doseže v pičlih sedmih minutah. Do zdaj je iransko vodstvo uradno trdilo, da njihov maksimalni doseg znaša 2000 kilometrov, piše Kurier.
Napad na Diega Garcio
Po mnenju nekaterih strokovnjakov, ki jih navaja Kurier, za zdaj še ni jasno, kateri sistem je Iran uporabil za napad na otok Diego Garcia. Lahko bi šlo za modificirano različico obstoječih raket ali pa za popolnoma novo, doslej neznano orožje. Čeprav so ZDA in Izrael uničili več izstrelitvenih ploščadi na zahodu Irana, država še vedno uspešno izvaja napade iz osrednjega dela svojega ozemlja.
Netanjahu svari Evropo
Izraelski premier Benjamin Netanjahu je v nedeljo pozval druge države, naj se pridružijo vojni proti Iranu. »Zdaj imajo zmogljivosti za napad globoko v Evropo,« je dejal po napadu na Diega Garcio. Teheran je tovrstne trditve, vključno z obtožbami o napadih na Ciper in Turčijo, odločno zavrnil.
Ob tem je generalni sekretar zveze Nato Mark Rutte izjavil, da še ne more potrditi, ali so bile rakete, izstreljene proti Diegu Garcii, iranske medcelinske balistične rakete, in dodal, da zavezništvo situacijo še vedno preučuje.
»Tega trenutno ne moremo potrditi, zato zadevo še raziskujemo,« je Rutte dejal v intervjuju za CBS News.
»Še vedno ocenjujemo stanje, toda če so navedbe resnične, to pomeni, da že imajo takšne zmogljivosti. Če niso, pa vemo, da so zelo blizu temu, da jih bodo imeli,« je dodal.
Vseeno pa opazovalci ocenjujejo, da so iranski napadi na cilje v Evropi skrajno malo verjetni, dokler te države niso aktivno vključene v vojno. Iran namreč sledi doktrini »ekvivalentnega maščevanja« po načelu »oko za oko, zob za zob«. Od začetka vojne so njihove tarče predvsem ameriška oporišča v zalivskih državah in cilje v Izraelu.
Izraelski analitik Danny Citrinowicz je za Kurier dejal, da ne gre za poljubno maščevanje, temveč za ciljno usmerjeno odvračanje, s katerim želijo vplivati na ravnanje nasprotnika in mu povzročiti stroške.