Ker stagflacijski šoki zmanjšujejo rast in povišujejo inflacijo, so centralne banke pred dilemo. Če je njihova prednostna naloga boj proti inflaciji in preprečevanje nevarnega odsidranja inflacijskih pričakovanj (spirala plače-cene), morajo postopoma opustiti svoje nekonvencionalne ekspanzivne politike in dvigniti obrestne mere s tempom, ki bi verjetno povzročil trd pristanek. Če pa je njihova glavna prednostna naloga ohranjanje rasti in zaposlovanja, bi morali politiko normalizirati počasneje in tvegati podivjana inflacijska pričakovanja, kar bo postavilo temelje za vztrajno inflacijo nad ciljno.
Prizadevanje za boj proti inflaciji bi zlahka zrušilo gospodarstvo, trge ali oboje. Že nedavna skromna zaostritev centralnih bank je pretresla finančne trge, saj so glavni delniški indeksi blizu medvedjega trenda, donosi obveznic so se povečali, kreditni razmiki pa prav tako. Če pa se bodo centralne banke zdaj preplašile, bo izid podoben stagflacijskim sedemdesetim letom, ko so recesijo spremljali visoka inflacija in odsidrana inflacijska pričakovanja.
Kateri scenarij je najbolj verjeten? Vse je odvisno od kombinacije negotovih dejavnikov, med katerimi so vztrajnost spirale plače-cene, raven, na katero se morajo obrestne mere dvigniti, da bi zajezile inflacijo, ter pripravljenost centralnih bank, da povzročijo kratkoročno bolečino, da bi dosegle svoje cilje glede inflacije.
Zgodovinski dokazi kažejo, da je mehak pristanek zelo malo verjeten. Tako nam ostane bodisi trd pristanek in vrnitev k inflaciji, bodisi stagflacijski scenarij. Kakorkoli že, recesija v prihodnjih dveh letih je zelo verjetna. Finance/Project Syndicate
