Za s kapitalizmom sprijaznjene socialne demokracije je prostora vse manj: sodobni stadij kapitalizma na obrobnih državah ne pozna milosti do levičarjenja. Vsako politiko, ki malo diši po levici, takoj razglasijo in zbombardirajo kot oženje ustreznega okolja za podjetništvo in investicije. Nobena nacionalna socialdemokracija ne more biti več močnejša od globalne kapitalske sile. V centru kapitalizma pa so se socialdemokracije, kolikor je od njih še ostalo, že uklonile svojim delodajalcem – in v resnici niso več prave zaveznice socialdemokratske paradigme v marginalnih državah. Usmerjene so za ohranjanje privilegijev, ki so si jih vladajoče države priborile v obdobju kolonializma in imperializma in ki jim še omogoča posebni status pri delitvi ustvarjenih dobrin v svetu.
Svoje čase so se mednarodni politični in nacionalni politični subjekti borili za dvig kvalitete življenja vseh ljudi, za odpravo revščine in izkoriščanja, za pravično razporejanje bogastva v regijah, državah in v svetu, za ljudi. Danes spet prihajajo v ospredje interesi orožarske industrije, najbolj propulzivne IT- in AI-industrije, električne industrije in podobno, ki v imenu ponarodelih gesel od ljudi zahtevajo, da človečnost zamenjamo za službo mašinam, narejenim za pohitreno koncentracijo kapitala.
Kapitalizem brutalno predeluje celotno stvarstvo v en velik eksistenčni problem s tem, ko ta problem rešuje. Rešuje pa ga tako, da rešuje sebe na škodo ljudi in čezmerno povečuje riziko uničenja najprej civilizacijskih pridobitev, nazadnje pa eksistence človeštva. Misliti možnosti razvoja kapitalizma vsaj v bolj človeško smer je ključna naloga socialne demokracije. Prva naloga je obuditi vse, ki še kaj mislijo. Večer
