V Katarju ni očitno nikomur nič pomembnejše od nogometa, sicer preprosto res ne vem, zakaj bi bil, ob vseh načelnih pomislekih, sploh tam. Kot tisti izraelski novinar, ki si je za žrtev lajšanja svoje slabe vesti in čiščenja svoje lepe duše, od vseh tam navzočih za tarčo izbral izvajalca uradne himne prvenstva, kolumbijskega pevca Malumo, in ga sredi blišča Dohe in Katarja spraševal, ali to, da je v tem trenutku tam, znak, da ga ne motijo kršitve človekovih pravic v Katarju. Maluma se je, preden je razburjen zapustil intervju, poskušal braniti z odgovori, da je tu »zaradi nogometa in glasbe«, čeprav bi moral izraelskemu novinarju zgolj vrniti vprašanje: Kaj pa pomeni, da si ti v Dohi? Pa Messi? In Ronaldo? In vsi drugi?
Pomeni zgolj in preprosto to, da sta nogomet in svetovno prvenstvo pač pomembnejša. Vsem, ki kakorkoli sodelujejo v izvedbi, gotovo. In to ni nič novega niti pretresljivo šokantnega. Tako je že dolgo. Ker pač ni problem v nogometu, ampak v svetovnem redu, v kontekstu katerega se že dolgo igra ta čudovita igra. Tako je nekaterim nogomet pomembnejši od pravičnosti sveta zato, ker je tako prekleto donosen, vsem nam milijardam drugim pa zato, ker je tako prekleto čudovit, ob tem pa je svet videti vse bolj nepopravljivo nepravičen in uničen. Vemo, da se njegova sprememba pač ne začne z nečim tako banalnim, kot je odpoved gledanju nogometa oziroma z bojkotom tega, ampak z nečim popolnoma drugim. In ker se to nekaj popolnoma drugega še zdaleč ni začelo, niti ne kaže, da bi se v doglednem času, lahko do takrat, ko se morda enkrat pa zares bo, pogledamo kakšno tekmo, dve ali tri. Brez slabe vesti.
