Leteča letalonosilka bi bila večja od katere koli današnje vojaške ladje in težja od največjega supertankerja, a strokovnjaki to superorožje opisujejo kot visokotehnološko gledališče s političnim sporočilom.
Kitajska načrtuje integrirani zračni in vesoljski obrambni sistem, znan kot Nantianmen (»Nebeška vrata«). Njegov osrednji del je leteča letalonosilka Luanniao, ki v dolžino meri 242 metrov, ima razpon kril 684 metrov in bi ob vzletu tehtala do 120.000 ton. Z matične ladje bi vzletala brezpilotna vesoljska lovska letala, imenovana Xuannu, ki bi izstreljevala hipersonične rakete in napadala cilje v atmosferi ter orbiti.
»Kitajska je v vesolju že dolgo številka dve – za Združenimi državami, a daleč pred Evropo,« je v intervjuju za DW povedala Juliana Süß, strokovnjakinja za vesoljsko varnost pri nemškem inštitutu SWP. Peking je po njenih besedah investiral »izjemno velike vsote denarja«.
Primerjava z današnjimi velikani
Že samo po teži bi načrtovana vesoljska letalonosilka presegla največje obstoječe letalonosilke za približno petino. Čeprav bi bila krajša, bi bil njen razpon kril bistveno širši od konvencionalnih pomorskih letalonosilk. Trenutno največja aktivna letalonosilka, USS Gerald R. Ford, meri približno 337 metrov v dolžino, 78 metrov v širino in tehta okoli 100.000 ton (vključno z gorivom, posadko in opremo).
Kratek prispevek o vojaškem programu Lijian so prikazali na kitajski državni televiziji CCTV.
Strokovnjaki dvomijo o izvedljivosti
S tehničnega vidika načrt močno presega zmogljivosti današnjih raket. Tudi če bi bila ta sestava v vesolju teoretično mogoča, ostajajo številne težave: oskrba z energijo, pogon, hlajenje, zaščita pred vesoljskimi odpadki in predvsem astronomska cena. 120.000-tonska letalonosilka v vesolju bi bila popolnoma zunaj dosega realne nosilnosti trenutnih lansirnih sistemov, kot je SpaceXov Starship.
Nemški diplomat in vesoljski analitik Heinrich Kreft pravi, da je projekt z današnjega vidika »popolnoma nerealističen«, a ga vseeno vidi kot del dolgoročne poti. »Številne stvari, ki so bile pred 20 ali 30 leti znanstvena fantastika, so danes resničnost,« je povedal za DW.
Superorožje kot strateški signal
Analize iz ZDA prav tako interpretirajo Luanniao kot predvsem strateški načrt. Revija The National Interest je objavila članek z naslovom »Peking želi, da verjamete, da gradi leteče letalonosilke«. Avtor Brandon J. Weichert meni, da je ta vizija del »širšega propagandnega pritiska«, ki naj bi na Zahodu povzročil živčnost ter izgubo časa in virov.
Za analitika Krefta napoved spominja na namerno postavljeno sporočilo v igri moči z ZDA v kontekstu konflikta glede Tajvana. »To zveni, kot da je Kitajska nekaj poslala v svet z mislijo na Tajvan, da bi postavila mejnik,« pravi. Izpostavlja serijo kitajskih napovedi »superorožij« – od ultimativnega orožja za lov na podmornice do vesoljskih sistemov – ki jih zahodni strokovnjaki redno označujejo za nerealistične, a so del propagande za odvračanje nasprotnika.
Naslednji korak v vesoljski tekmi z ZDA
Juliana Süß projekt postavlja v varnostnopolitični kontekst. Takšne pobude vidi predvsem »skozi lečo odvračanja« – cilj je po njenih besedah »demonstracija moči na več področjih hkrati«. Hkrati interpretira predstavitev kot kitajski odgovor na ameriške načrte za raketno obrambo v vesolju, kot je Trumpova predlagana »zlata kupola« (Golden Dome).
»V kolikšni meri je tako ambiciozen in predimenzioniran projekt dejansko verodostojen, pa je povsem drugo vprašanje,« pravi.
Kreft projekt označuje kot »nesmisel in psihološko vojskovanje«, hkrati pa svari, da se ne smemo pustiti zavesti. Kitajska namreč dela »pri vseh mogočih prihodnjih projektih in oborožitvenih sistemih«, na primer na področju laserjev, kjer se zdi, da je Peking »daleč pred vsemi«.