Britanski premier Keir Starmer se je skoraj dvanajst mesecev, kolikor mineva od vrnitve Donalda Trumpa v Belo hišo, izogibal kakršnim koli odzivom na njegovo kritiziranje Velike Britanije in Evrope ter vse bolj nasilniško vedenje do partneric v Natu, ki se je stopnjevalo vse do grožnje, da bo dansko Grenlandijo zlepa ali zgrda priključil ZDA. Obenem se je ameriškemu predsedniku na vse mogoče načine dobrikal, da bi ohranil čedalje bolj mitološke posebne odnose med državama. Starmer je vse prezgodaj izkoristil tako imenovano kraljevsko karto in že med prvim obiskom v Beli hiši nečimrnega Trumpa, ki naj bi bil oboževalec kraljeve družine, povabil na »zgodovinski drugi državniški obisk« najvišjega ranga, na katerega po naročilu vlade vabi monarh. Trumpu je v Beli hiši veliko kraljevo pismo izročil februarja lani in razlagal, kako velika čast ga je doletela.
Odnosi, ki niso nič posebnega
Kraljevski blišč in pomp, ki sta ga z Melanio potem uživala septembra lani, je samo za krajši čas zakril resnico, s katero se britanske vlade že dolgo ne morejo sprijazniti, namreč da britanski odnosi z ZDA že dolgo niso več posebni ali boljši, kot so ameriški odnosi z drugimi velikimi evropskimi državami. Še posebno to velja pod nepredvidljivim avtorjem geopolitičnih šokov Trumpom, ki je to potrdil, ko je Veliko Britanijo vključil v skupino osmih evropskih držav, ki jim je zagrozil z novimi carinami, ker nasprotujejo njegovemu prevzemu Grenlandije. S prvim februarjem naj bi jih zvišal za deset odstotkov, s prvim junijem pa za 25 odstotkov, če bodo še vedno ovirale priključitev Grenlandije ZDA.
In po tem je Starmer prvič kritiziral Trumpa. Dejal je, da je grožnja z dodatnimi carinami, o katerih naj bi sicer menil, da je prazna, »popolnoma napačna«, pa tudi, da lahko samo Grenlandci in Danska odločajo o Grenlandiji. Starmerjeva kritika carin, ki bi na Otoku zagotovo sprožile recesijo, ni bila tako ostra kot kritika francoskega predsednika Emmanuela Macrona, a je vseeno prinesla prelomnico – konec priklanjanja, stiskanja zob, gledanja vstran in dvorjenja ter politične razprodaje kralja, s katerim naj bi pustil Trumpa zadovoljnega in domnevno naklonjenega Veliki Britaniji.
Trumpovo maščevanje
Odziv maščevalnega Trumpa na Starmerjevo kritiko je bil hiter in poniževalen. Napisal je, da je neumen in sokriv za to, da mora Grenlandija postati ameriška, ter tako sprožil največji javni razkol med Veliko Britanijo in ZDA v novejši zgodovini. Trump je ponoči, potem ko je na svojem družbenem omrežju Truth Social objavil z umetno inteligenco ustvarjeni fotografiji (na eni je s skupino evropskih voditeljev ob zemljevidu, na katerem sta Kanada in Grenlandija ameriški, na drugi pa je s podpredsednikom Vanceom in zunanjim ministrom Rubiem na Grenlandiji ob zapičeni zastavi ZDA), napisal: »Šokantno je, da naša 'briljantna' zaveznica v Natu, Združeno kraljestvo, trenutno načrtuje, da bo otok Diego Garcia, kjer je ključno vojaško oporišče ZDA, podarila Mavriciju … Podarjanje izredno pomembnega zemljišča s strani Združenega kraljestva je velika neumnost in še eden od varnostnih razlogov za prevzem Grenlandije.«
Maja lani je namreč britanska vlada po več desetletjih pravne vojne podpisala sporazum o vrnitvi otokov Chagos (največji je Diego Garcia, na katerem je ameriško-britansko oporišče) v Indijskem oceanu svoji nekdanji koloniji Mavriciju. ZDA so takrat pozdravile ta sporazum, po katerem bo Velika Britanija otok Diego Garcia najela za 99 let za 101 milijon funtov na leto. »Trumpova administracija ocenjuje, da ta sporazum zagotavlja dolgoročno, stabilno in učinkovito delovanje skupne vojaške ustanove ZDA in Velike Britanije na Diegu Garcii,« je takrat dejal ameriški zunanji minister Marco Rubio.
Meddržavno sodišče je leta 2019 razsodilo, da mora Velika Britanija čim prej končati upravo nad otoki Chagos, s katerih so prisilno izselili domorodno prebivalstvo. Čeprav to ni bila pravno zavezujoča sodba, se je Starmerjeva laburistična vlada odločila za sporazum, o katerem so v odzivu na Trumpove sedanjo kritiko na Downing Streetu 10 dejali, da »zagotavlja delovanje skupnega ameriško-britanskega oporišča na Diegu Garcii za prihodnje generacije s trdnimi določili o ohranitvi njenih in preprečevanju dostopa naših nasprotnikov«. Sporazum je v zaključnem delu odobritve v parlamentu.
