Na srečanje s svojimi zavezniki je prišel ameriški predsednik Trump. In medtem ko jim je pel levite o obrambnih stroških, so najvišji voditelji zavezništva med svečano večerjo pod mizo skrivaj spremljali drugo polfinalno tekmo, v kateri je Hrvaška Veliko Britanijo poslala v brexit tudi na nogometnem igrišču. Devetindvajsetemu Natovemu vrhu v Bruslju in 21. svetovnemu prvenstvu v nogometu v Rusiji je skupno to, da pri nobenem od njiju ni mogoče z gotovostjo napovedati končnega rezultata. Za svetovno prvenstvo je to naravno stanje stvari, za zavezništvo je to skrajno nenavadna situacija. Takšna politična multilateralna srečanja na najvišji ravni so (bila) pač »obsojena« na uspeh. Dokler ni prišel Trump.
Ključen problem osemindvajsetih zaveznic letos je (bil), kako obvladati neobvladljivega in nepredvidljivega Trumpa. Tokrat ni šlo za zagotavljanje zgodovinskega uspeha, temveč za preprečevanje zgodovinske katastrofe oziroma za vprašanje, kako organizirati »damage control« in preživeti še to srečanje, ne da bi dokončno porušili čezatlantske mostove. V tednih pred vrhom je postajalo vse bolj nejasno, kaj se bo zgodilo v novi zgradbi zavezništva. Bo Trump sploh prišel? Bo predčasno odšel? Ali bo zaključni dokument, podobno kot na G-7 v Kanadi, ostal brez njegovega soglasja? Ali bo najavil odhod, zmanjševanje ali premeščanje ameriških vojakov (trenutno 35.000) iz Nemčije? Bo zagrozil s »švedskim modelom« selektivnega partnerstva? Bo, podobno kot v Singapurju, presenetil z napovedjo zmanjševanja ali celo ukinjanja velikih vojaških vaj zavezništva (Trident Juncture in Anaconda), da ne bi »provocirali« Rusov? S kom se bo in s kom se ne bo srečal bilateralno ob robu vrha? Kako Trumpa pripraviti na njegovo srečanje s Putinom? Bo na vrhu sploh govor o čemerkoli drugem kot o denarju?
Ameriška veleposlanica pri Natu Kay Baily Hutchinson je zaveznike mirila, da bo prevladujoča tema vrha »Natova moč in enotnost«. Le malokdo je verjel, da je s tem pomirila zavezniško nezaupanje, ki se kot epidemija širi vsepovsod. Ne vemo natančno, katerim zaveznicam je Trump pisal konec prejšnjega meseca in jih spomnil na njihovo neizpolnjevanje finančnih zavez. Po pisanju tega časnika (4. julij) naj bi bila med njimi tudi Slovenija. Vprašanje, kaj natančno mu je odgovoril dr. Cerar, se je te dni izgubilo v vročici povolilnega kupčkanja in iskanja zmagovite koalicijske formule. Neposredno pred odhodom na enotedensko evropsko turnejo, pri vkrcanju v helikopter, je Trump ocenil, da bi od treh postaj, Nata, Velike Britanije in Putina, prav slednja utegnila biti najlažja. »Kdo bi si mislil,« se je čudil sam sebi ameriški predsednik. Kako so se čudili šele vsi preostali.
Trump maha s čekovno knjižico
Nato se je znašel v situaciji, v kakršni v svoji skoraj sedem desetletij dolgi zgodovini še ni bil. Na eni strani njegovi generali ugotavljajo, da zavezništvo že dolga časa (od konca hladne vojne) ni bilo vojaško tako močno in konsolidirano. Vendar pa je ta njegova moč relativna, saj na drugi strani prav tako še nikoli ni bilo tako politično ranljivo in razdrobljeno. Namesto reafirmacije temeljnih vrednot, ki predstavljajo vezivo zavezništva, Trump maha s čekovno knjižico in zahteva »svojih« dva do štiri odstotke za ameriško zaščito Evrope. Po Natovih ocenah naj bi do leta 2024, skladno z zavezami z vrha v Walesu, raven dveh odstotkov BDP za obrambo dosegla približno polovica zaveznic. Danes jih to dosega zgolj osem (ZDA, Velika Britanija, Poljska, Romunija, Grčija in tri baltske države – Estonija, Litva in Latvija). Trump se je odločil, da bo to spremenil. Hitro, takoj, še v svojem prvem mandatu. Ali pa se bo zgodilo… kaj?
Donald Tusk, predsednik evropskega sveta, ga je ob podpisu dokumenta o okrepljenem sodelovanju Nata in EU na predvečer vrha opozoril, naj pomisli, kdo je kdo na strateški ločnici med prijatelji in ne-prijatelji. Kajti tudi ZDA nimajo zaveznikov na pretek. Pri tem je spomnil, da je v skupnih akcijah Nata v zadnjih letih umrlo več kot 800 vojakov evropskih zaveznikov. Zaveznik je tisti, ki je za skupne vrednote in cilje pripravljen žrtvovati tudi življenje, in ne nekdo, ki pravočasno plača davek za varnost ali klubsko članarino.
Natov vrh je potekal v dinamičnih in negotovih časih. Globalna trgovinska vojna ZDA – Evropa – Kitajska je v svoji začetni fazi. Ni še jasno, kakšna bo njena dejanska dinamika in kam vse se bo prelila. Zunanji problemi, ki jih Evropski uniji ni uspelo rešiti v zadnjih letih, jo vse bolj notranjepolitično razjedajo. S slabljenjem demokratičnega potenciala ZDA na eni strani in s krepitvijo avtokratskih sil na drugi ji ne uspe, da bi se etablirala kot nov globalen epicenter univerzalnih vrednot svobode, demokracije, človekovih pravic, vladavine prava, solidarnosti. Na nedavnem evropskem vrhu EU ni uspelo doreči smiselne in operativno izvedljive skupne migracijske strategije, na kateri bi lahko z relativno svobodo gradile nacionalne politike migracij. Odhod Velike Britanije iz Unije bi utegnil postati še bolj kaotičen, kot je bil že doslej.
Ameriška politika v Aziji ne gre po načrtih. »Velik uspeh« iz Singapurja se vse bolj fiži. Zadnji obisk ameriškega državnega sekretarja Pompea v Pjongjangu so Severni Korejci ocenili za gangsterskega, kar nazorno odraža trenutno stanje odnosov med državama. Zato Trump potrebuje nove, še trdnejše dokaze o pravilnosti delovanja njegove svetovne politike. Nadaljnje podrejanje zavezništva in prijateljski stisk rok s Putinom sta lahko dva nova primera njegovega samopotrjevanja.
Vrh je potekal v najboljši dramaturgiji resničnostnih šovov, praktično kot ponovitev Kanade (G-7) in Singapurja (Kim). Začel se je z dramatičnim delovnim zajtrkom Trumpa z generalnim sekretarjem Nata Stoltenbergom, na katerem je Trump zavezništvo označil za »delinkventno«, Nemčijo pa za »talko Rusije«, zaradi njene odvisnosti od ruskega plina, ki ga dobiva prek Severnega toka 2. Kritika Merklove zaradi njenih bližnjih odnosov s Putinom pomeni salto mortale, ki naj bi, v resnici, nevtraliziral podobno kritiko Trumpove fascinacije s Putinom. Duh, ki so ga evropski zavezniki poskušali na vsak način zadržati v steklenici, je bil izpuščen. Poljski premier je ob prihodu poudaril, da bi glavna prioriteta zavezništva morala biti energetska neodvisnost, in se s tem postavil na Trumpovo stran v kritiki Nemčije. Litovska predsednica pa se je strinjala, da je pritisk na zaveznice koristen za dvig obrambnih stroškov.
Napad na Angelo Merkel
Otvoritvena svečanost in skupinsko fotografiranje sta bila podobna prerivanju pred golom. Trump, v rdeči kravati, se je, v nasprotju z lanskim letom, ko je v prvi vrsti favliral novopečenega črnogorskega člana zavezništva, tokrat držal bolj v ozadju. Ves čas ga je tesno pokrivala (prav tako v rdečem) hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki mu je kasneje podarila nacionalni dres z devetko. Občasno se mu je pridružil, očitno osamljen, turški predsednik Erdogan. V prvi vrsti sta se čvrsto držali prvi dami v modrem, nemška kanclerka Merklova in britanska premierka Mayeva. Naš Miro Cerar, tudi v modri kravati, se je zelo zgodaj prebil v prvo vrsto in se držal na skrajnem levem krilu, kjer pa ni prav vedel, kaj naj bi tam počel. Za trenutek mu je celo uspelo ujeti Trumpa in opraviti hitro bilateralo, da ga ne bi kdo obtožil, da je mandat končal brez pogovora z ameriškim predsednikom. Vsi so se prešerno smejali. Po tednih negotovosti in dramatičnem jutranjem začetku se človek sprašuje, kaj za vraga se jim je zdelo tako smešno. Res pa je, da že stara kitajska modrost uči, da je zadrego najlažje prikrivati prav s smehom. Po tem sodeč so bili hudo, hudo v zadregi.
Z otvoritve si velja zapomniti opozorilo belgijskega gostitelja, premierja Charlesa Michela, da je Nato tako vojaško kot politično zavezništvo in da je, podobno kot v nogometu, pravi zmagovalec fair play. Po receptu hladno – toplo je »obrobno« srečanje Trumpa in Merklove pred kamerami potekalo kot v najboljših časih, niti sledu Trumpove jutranje jezikavosti in zajedljivosti. Macron pa je pred kamerami v francoščini obujal spomine na lanskoletni obisk Trumpa v Parizu za 14. julij in Trump mu je odobravajoče prikimaval.
Zaveznice so, vključno s Trumpom, brez posebnih zapletov sprejele obsežen (23 strani) zaključni dokument, pri katerem so zadnje mesece »garale« nacionalne diplomacije in Natova birokracija. Videti je, da je za ameriškega predsednika to le kup papirja, saj mu je skoraj hkrati uspelo čivkniti, »What good is NATO? (Čemu Nato?)«, podvomiti o njegovi moči in poslanstvu ter s tem izničiti »Natovo moč in enotnost«. Kar je nakazovalo, da »nevarnost« še ni minila. Drugi dan zasedanja je zares postregel z dramatičnim zasukom. Trumpova polurna zamuda na jutranjo sejo ni obetala nič dobrega. Ni čisto jasno, kdaj je Trump »eksplodiral« z zahtevo po štiriodstotnem dvigu obrambnih proračunov in z grožnjo odhoda ZDA iz zavezništva. Sledila je sprememba agende, izredno zasedanje, na katerem so se zaveznice strinjale, da bodo v najkrajšem času dvignile obrambne proračune na dva odstotka BDP in nato nadaljevale dvigovanje proti štirim odstotkom, vendar pa glede tega niso niti spreminjale niti dopolnjevale že sprejetega sklepnega dokumenta. Medtem ko so zaveznice nadaljevale prekinjeno agendo, je Trump na novinarski konferenci hvalil sam sebe kot rešitelja Nata ter mnogo bolj zadovoljen kot ob jutranjem prihodu odpotoval v London.
Kljub različnim scenarijem negativnega vpliva ameriškega predsednika na vrh je Trumpu uspelo presenetiti zaveznice z neposrednim napadom na Nemčijo in kanclerko Angelo Merkel osebno ter z odločno zahtevo za povečanje proračuna z grožnjo o izstopu iz zavezništva. Kaj dejansko ta napad pomeni za bilateralne ameriško-nemške odnose, kaj za samo zavezništvo in kaj za Putina, ostaja še nejasno. Čeprav se upira logični razlagi, pa je videti, kot da sta se Trump in Putin združila v napadu na nemško kanclerko, ki enemu in drugemu najbolj neustrašno postavlja ogledalo njune nesprejemljive in zgrešene politike. Tudi za drugo Trumpovo zahtevo, torej zahtevo po povečanju stroškov za obrambo na štiri odstotke BDP, ni mogoče najti racionalne razlage. Podpore ni dobila niti med njegovimi najbolj privrženimi sledilci. Čeprav so v sklepnem dokumentu glede stroškov v glavnem ponovljene zaveze iz Walesa, pa je s tem postavil podlago za nadaljnji ekonomski in fiskalen pritisk na Nato.
V glavah prepričanih atlantistov vrh pušča več odprtih vprašanj, kot ponuja odgovorov. Če Nato (takšen, kot je) ni več prva opcija obrambe za njeno najmočnejšo članico, kakšne so potem trenutne in dolgoročne alternative za preostale članice? Evropska unija, kljub svoji deklarativni naravnanosti h krepitvi skupne varnosti in obrambe, zaradi vse močnejših divergentnih političnih silnic ni sposobna generirati zadostne politične enotnosti za vzpostavitev smiselne, racionalne in delujoče lastne obrambne organizacije. Zato evropske zaveznice na Trumpovo grožnjo z odhodom iz zavezništva niso mogle enostavno odgovoriti »izvoli« (be my guest). Renacionalizacija varnosti kot posledica splošne politične renacionalizacije kontinenta potencialno skriva prav tiste nevarnosti, zaradi katerih je Nato nastal po koncu druge svetovne vojne. Kakšen bo končni učinek vrha za mednarodne odnose in geopolitično sliko sveta, je še preuranjeno napovedovati. Gre res za zgodovinski mejnik zavezništva, kjer bo Trumpova grožnja pustila dolgoročne posledice za politično srž zavezništva, ali pa bo, pragmatično, presežena z razumevanjem Trumpove »posebnosti«?
Fair play to že ni bil
Se pa vse bolj jasno izrisuje Trumpova zunanjepolitična doktrina – »trumpizem«, ki ga Liu Shangxi, član pekinškega Centra za BRICS in globalno upravljanje imenuje »ekonomski terorizem«. Pod njim razume ameriško (Trumpovo) unilateralno ekonomsko politiko proti drugim državam in mednarodnim organizacijam, ki je, podobno kot terorizem, nepredvidljiva, grozeča in izsiljevalska. Ekonomski ukrepi (sankcije, tarife, carine itd.) generirajo podobne, če ne celo hujše učinke kot nasilje. Skozi to perspektivo je lažje razumeti, kaj se je dejansko zgodilo v zadnjih dveh dneh v Bruslju. Končni cilj trumpizma je uničenje, slabitev ali transformacija sedanjih globalnih in regionalnih multilateralnih struktur (OZN, Nato, EU, WTO, NAFTA itd.) z agresivno ekonomsko/finančno politiko Združenih držav. Na G-7 v Kanadi smo bili priče napada na EU s tarifami, na pravkar končanem Natovem vrhu s povečevanjem proračuna na ravni, ki so politično in/ali finančno nedosegljive in/ali nesprejemljive za evropske zaveznice. Odgovor na vprašanje, kako se temu upreti oziroma kako s tem živeti, bo zahteval novo, globoko prespraševanje nacionalnih in skupnih evropskih ter drugih multilateralnih politik.
V nasprotju z večino zaveznic je bil vrh za Slovenijo, ki je v interegnumu, relativno manj dramatičen. Nove finančne proračunske zaveze bodo glavobol nove vlade, Cerar za to ne bo neposredno odgovoren. Do zdaj je v osnutku Šarčeve koalicijske pogodbe obrambni proračun naravnan na raven 1,5 odstotka, kar je še vedno pol odstotka manj od dogovorjene zaveze iz Walesa. To bo treba verjetno »zaokrožiti« navzgor in implementacijo časovno skrajšati na bolj ali manj takoj. Predvidevamo, da je v Janševih koalicijskih dokumentih ta odstotek najverjetneje že izhodiščno dva odstotka. Ali se nove koalicijske kombinacije zavedajo, da tokrat dejansko nimajo manevrskega prostora za igranje slepih miši z Natom, ker tvegajo igro s samim Trumpom, se bo kmalu videlo. Pričakovati je, da bi bila v primeru Šarčeve vlade njena zunanja politika strateško usmerjena v »trdo jedro Evrope« (to je staro Evropo), v primeru Janševe pa nas, tako je videti, čaka zasuk k »novi Evropi« in k orbanizaciji zunanje ter varnostne politike.
Kako bo pri tem pomagal ali nas oviral pravkar končan zavezniški vrh? Kajti nič nam ne pomaga najboljše orožje na svetu (kot bi dejal Trump), če nismo prepričani, za kaj bi ga uporabili. Za to potrebujemo ideale. Če jih je pravkar končani vrh podiral namesto gradil in jih (več) ne najdemo v zavezništvu, kje naj jih iščemo oziroma kako živeti brez njih? Jutri bo finalna tekma med Francijo in našimi sosedi Hrvati določila novega svetovnega nogometnega šampiona. Natov vrh je minil, vendar zmagovalec ni jasen. Fair play to že ni bil.
