Napad pripadnikov Islamske države v Teheranu je šel mimo nas kot še ena epizoda nemira na Bližnjem vzhodu. Pa bo cena za brezbrižnost in privoščljivost morda nekoliko višja od tega, kar si predstavljamo. Iran je tarča destabilizacijskih procesov, ki jih izvajajo njegovi sunitski sosedi, Združene države Amerike in Evropa. Ekonomske sankcije, politična izoliranost in demonizacija prebivalstva vplivajo na ekonomijo države in operativnost njenih institucij.
Islamska država napada islamsko republiko
Napadalci so bili po poročilih iranskih oblasti sunitski Kurdi z zahodnega dela države, ki so bili povezani z Islamsko državo v sosednjem Iraku in Siriji. Napadi paravojaških skupin, ki sektaško izrabljajo notranje verske razlike, je zadnje, kar ekonomsko šibka večnacionalna država z ideološko razdeljeno družbo potrebuje.
To je bil spektakularen napad, ki po tarčah presega napade v Evropi, po organiziranosti pa je primerljiv s paravojaškimi akcijami iz časov, ko so napade izvajali izurjeni borci.
Ni šlo za improvizirano vožnjo s tovornjakom v anonimno množico, ampak usmerjen vojaški napad na simbolno srce države. Iz Evropske unije je bil Iran deležen nekaj protokolarnih izrazov sožalja, iz Amerike pa, da »morajo to pričakovati države, ki podpirajo terorizem«. Po napadih v Parizu, Bruslju, Nici in Londonu je to sporočilo delovalo zares škodoželjno. Kot da bi bili do sočutja upravičeni samo belci, ki govorijo krščanske jezike.
Napad na srce države
Sedemnajst mrtvih se od daleč lahko zdi majhno število. Vendar so bili ubiti v iranskem parlamentu in na grobu imama Homeinija. Simbolična teža obeh tarč pomeni napoved vojne Iranu kot delujoči samostojni državi. Propagandisti Islamske države so se potrudili in pojasnili, da je v islamski republiki Iran na oblasti krivoverska šiitska ločina islama, ki si zasluži samo smrt. Prebivalstvo ni nič boljše in v fantazijskem svetu kalifata mu napovedujejo iztrebljenje. Eden od dokazov krivoverstva, ki ga navajajo, je, da v Iranu tudi po Homeinijevi revoluciji živi judovska skupnost z delujočimi sinagogami. To je zapletena država. Homeinijev mavzolej je eno od središč teokratske strukture, ki vlada Iranu od islamske revolucije naprej. Iz islamske revolucije je izšla islamska republika. Res je islamska država in res je republika. Vrhovnega vodjo izvoli svet, v katerem so samo predstavniki verskih institucij, on pa zaseda položaj dediča ajatole Homeinija, ki je izpeljal revolucijo, uničil laično politično opozicijo in vzpostavil šiitski sistem oblasti. Njegov grob ni muzej revolucije, ampak preslikava sedanje oblasti, ki s težko roko zatira opozicijo in duši razvoj družbe. Vendar je to hkrati oblast, ki mora popuščati in rahljati primež, v katerem stiska vsakdanje življenje, ker je vedno manj popularna in vedno bolj postarana ter sklerotična.
Homeinijev grob je v resnici ogromen center na zadnji postaji teheranske podzemne železnice. Zgrajen je kot sistem zaprtih dvorišč, za katerimi so džamije, islamska univerza, grob pod zlato kupolo in gradbišča kulturnega centra ter nakupovalnega središča. Ob mavzoleju je pokopališče, na katerem je pokopanih veliko vojakov, ki so padli v iraško-iranski vojni. Tja pridejo molit vdove padlih, pripadniki revolucionarne straže, ki je varuh revolucije, politiki, ki se morajo v javnosti pokazati kot verni ljudje. Pridejo tudi običajni ljudje, ki v hladu obokanih dvorišč radi povedo, da so se prišli poklonit Homeiniju, ki je bil dober človek, za njim pa so prišli tatovi in karieristi. Napad na Homeinijev grob je napad na versko jedro islamske republike.
Iran je namreč tudi republika. Napad na parlament je napad na demokratično plat njene oblasti, v kateri je demokracija strogo omejena z verskimi zakoni. Iranci res gredo na volitve, volijo resnične kandidate in se zelo ujezijo, če verska oblast poskuša volitve potvoriti. Ko je leta 2009 konservativec Mahmud Ahmadinedžad potvoril rezultat volitev, je bilo na ulicah Teherana tri milijone ljudi, ki so zahtevali njegov odstop.
Konservativci in reformisti
Iransko politično življenje je filtrirano, vendar volilci zares izbirajo med dvema političnima orientacijama kandidatov. Med konservativci in reformisti. Konservativci predstavljajo strogi obraz verskih oblasti. Reformisti so izraz družbe, ki zahteva več svobode pri izbiri življenjskih slogov, več svobode izražanja, enakopravnost spolov in tudi bolj racionalno ureditev državne ekonomije, ki pripadnikom oblasti omogoča osebno okoriščanje. Namesto politike konfrontacije z zunanjimi sovražniki zahtevajo dialog z vsaj tistim delom sveta, ki Irana ni postavil na seznam za uničenje.
Parlament predstavlja bolj možnost demokratičnih sprememb kot spremembe same. Vendar je hkrati resničen izraz zahtev velikega dela družbe, ki je od leta 1998 naprej večkrat izvolila reformiste kot konservativce. Nazadnje so to naredili letošnjega aprila, ko so ponovno izvolili reformističnega predsednika Hasana Rohanija, ki je z Barackom Obamo v zameno za suspendiranje sankcij sklenil sporazum o omejitvi iranskega jedrskega programa. To je bil umirjen korak k normalizaciji odnosov.
Izvolitev Donalda Trumpa je obljubo normalizacije skorajda zamrznila. Trump je v Savdski Arabiji Obamovo politiko obrnil na glavo in sklenil zavezništvo s sunitskimi državami proti šiitskemu Iranu. V eklatantnem nasprotju z dejstvi je Iran razglasil za šiitsko teroristično centralo, čeprav Islamska država Abu Bakra Al Bagdadija in vse njene lokalne izvedbe temeljijo na ekstremistični interpretaciji izvedbe islama, ki je doma v Savdski Arabiji.
Napad Islamske države na dve osrednji instituciji islamske republike je v Teheranu takoj vzbudil sume, da je mogoče napad povezati z islamsko monarhijo v Savdski Arabiji in njenimi odvodi v Iraku in Siriji. Militarizirani zunanji politiki šiitskega Irana in sunitske Savdske Arabije sta v tekmovalnem odnosu. Še posebej zato, ker so Američani z razgradnjo iraške države njeno večinsko šiitsko prebivalstvo postavili pod neposreden vpliv iranskih verskih in političnih oblasti. V šiitskih delih Iraka se iranski politični svetovalci in njihove milice po vplivu enakopravno merijo z ameriškimi vojaškimi svetovalci in posebnimi enotami. V Siriji pa šiitske milice enakopravno delujejo vzporedno z rusko vojsko proti sunitskim milicam, ki radikalno interpretirajo savdijsko versko doktrino.
Ob vsej samozavesti iranskih politikov je bilo zaznati strah, da bo tudi Iran doletela enaka usoda kot Irak in Sirijo. V Iranu se na obeh straneh političnega spektra sprašujejo, koliko je njihova država trdna in koliko notranjega in zunanjega pritiska zdrži.
Evropa bi si v svoje dobro morala želeti, da država ne zabrede v protislovja, ki v pogubo peljejo njene sosede. Iran je veliko bližje, kot bi si lahko mislili. Za vogalom. Med državami, ki so v neposredni bližini Evropske unije, zaseda posebno mesto. Posebnosti pa ne najdemo tam, kjer bi jo morda pričakovali. To je še zadnja država Bližnjega vzhoda, ki je dostopna po cesti in železnici, potovanje po njej pa je brez ovir in varno. Za podporo stabilnosti Irana sploh niso potrebni geostrateški ali politični razlogi. Zadošča skrb, ali se je sploh še mogoče zapeljati kam drugam na vzhod, ne da bi zabredel v svetovno vojno.
Po kopnem je vse blizu
Še na začetku leta 2011, tik pred arabsko pomladjo, se je bilo mogoče v Novi Gorici usesti v avtomobil in se zapeljati skozi Istanbul v Damask v Siriji, od koder je bila v eno smer kratka vožnja na jug do Bejruta, v drugo smer pa do Amana. Iz Amana je bilo samo nekaj več kot tri ure vožnje do Akabe, kjer je čakal trajekt za Tabo v Egiptu. Po par urah komplikacij na egiptovski meji in čakanju na trajekt čez Sueški prekop v Ismajliji je bila do Kaira ravna cesta. Če si v ponedeljek zjutraj začel pot v Novi Gorici, si lahko bil naslednji ponedeljek zvečer na Tahrirju. Od tam je bila odprta pot v Libijo. Šele na meji z Alžirijo se je zapletlo, ker so jo radi zapirali, meja med Alžirijo in Marokom pa je bila od leta 2007 zaprta. To je bila edina nepremostljiva ovira na poti nazaj v Evropsko unijo. Treba je bilo čez morje. Čez Tunizijo se je dalo s trajektom do Italije in v enem dnevu vožnje si bil nazaj v Novi Gorici.
Isto pot je bilo mogoče z manj komplikacijami opraviti s sredstvi javnega prevoza. Vleči avtomobil čez arabske meje je bila vedno avantura. Javni prevoz je bil preprostejši. Najtežje je bilo priti z vlakom iz Nove Gorice v Ljubljano, bolje je bilo iti z avtobusom. Od Ljubljane do Istanbula še danes pod različnimi imeni vozi eden od dedičev Orient Expressa s spalnimi vagoni, ki v dveh dneh in pol pripelje do Istanbula. Tam je bilo še leta 2011 ob nedeljah mogoče kupiti karto za Toros Express, ki je peljal naravnost v Alep, od tam pa so lokalni vlaki peljali v Damask. Cena karte za vlak je bila trideset evrov. Zaradi slabega stanja ozkotirne železnice je bilo do Amana in naprej do Kaira treba uporabljati avtobuse in se čez severno Afriko znajti z avtobusi ter lokalnimi vlaki, med Alžirijo in Marokom pa z letalom.
Minilo je šele pet let, pa se ti časi zdijo zares čudaški. Kjer so bile države, je zdaj področje z relativiziranimi mejami, propadlimi državami in družbami, ki jih nadzorujejo milice. Alternativa so vojaške diktature, kjer nihče ne sme niti dihati na glas. Iz Sirije je bilo še leta 2010 čez Aman po kopnem mogoče potovati do mosta Allenby na reki Jordan in čezenj priti v okupirano Palestino ter naprej v Izrael, ki je bil s Sirijo v zamrznjeni vojni.
Edina zares destabilizirana država, po kateri ni bilo mogoče potovati drugače kot z vojaškim spremstvom, je bil Irak, ki so ga ZDA z evropskimi zavezniki pretvorile iz države v območje vojskujočih se milic. Dostopen je bil samo Kurdistan, ki bo letošnjega 25. septembra izpeljal referendum o samostojnosti in dokončno potrdil, da Irak kot država ne obstaja več.
Po iraški formuli so postale neprehodne ena država za drugo. Uspešna letalska vojna zavezništva Nato proti Libiji je to državo naredila praktično neprehodno. Politični kolaps Egipta, državni udar in vojna na Sinaju so močno otežili kopensko pot iz Tabe do Kaira, državljanska vojna v Siriji pa je zaprla pot iz Turčije proti drugim državam Bližnjega vzhoda. Razglasitev samostojnosti Južnega Sudana in državljanska vojna sta dokončno zaprli cesto med Kartumom in Džubo, ki je bila prej tvegana in na trenutke neprijetna, vendar jo je bilo mogoče z veliko sreče prevoziti. Priti iz Evrope do Kartuma pa je zahtevalo zgolj veliko potrpljenja in vzdržljiv avto.
Zdaj pa je že v jugovzhodni Turčiji zapleteno, ker so se ponovno razplamteli spopadi med turško vojsko in kurdskimi milicami. Naprej pa noben zemljevid ne velja več. Treba je brati vojaške karte in se potolažiti. Potovati po kopnem na Bližnji vzhod je postalo zares zelo težko, države pa so iz leta v leto bolj neprehodne.
Ekspresi peljejo na vzhod
Samo v Iran je še vedno mogoče udobno potovati po kopnem. Iran je še zadnja stabilna država v regiji, do katere je mogoče dobršen del poti opraviti z vlakom. Potovanje je postalo nekoliko bolj zapleteno, vendar ne zaradi Irana, ampak zaradi Turčije. Do leta 2014 je iz Istanbula v Teheran enkrat na teden vozil vlak Trans Asia Express. Sijajen vlak. Pot je začel na postaji Hajdarpaša na azijski obali Bosporja in je peljal do jezera Van, kjer so vagone za Teheran priklopili na iransko lokomotivo in potegnili na trajekt. Zamenjali so tudi jedilni vagon, ki je do Vana stregel turško hrano, od Vana do Teherana pa iransko. Potovanje s postankom v Tabrizu je trajalo tri dni. Trans Asia Express je bil eden tistih mednarodnih vlakov, na katerih si v jedilnem vagonu slišal pripoved o Iranu od odstavitve Mohameda Mosadeka naprej, skozi obdobje šaha Reze Pahlavija, Homeinijeve revolucije, iraško-iranske vojne do poskusov reformistov, da bi teokratsko državo prilagodili potrebam vedno bolj laične družbe.
Zdaj se je za pol dneva skrajšalo in zapletlo. V času, ko so se bližnjevzhodne države ena za drugo sesedale same vase, je Turčija zgradila hitro železnico med Istanbulom in Ankaro, ki v nekaj urah prevozi pot, po kateri se je ekspres cijazil celo noč. Do leta 2016 je Trans Asia Express za petdeset evrov vozil iz Ankare. Potem so ga zaradi napadov v kurdskih delih vzhodne Turčije ukinili. Na vzhod še vedno vozi ekspres, ki pa pelje samo do Tatvana. Od tam naprej je treba z odličnimi turškimi avtobusi mimo Vana, od koder pelje ekspresni avtobus do Doğubeyazita in čez iransko mejo do Tabriza v zahodnem Iranu. Od tam naprej ni več problemov. Udoben vlak vozi naprej do Teherana in naprej v Mašad na meji z Afganistanom, kjer stojijo avtobusi z napisom Kabul na sprednji šipi. Železnica pelje naprej v Turkmenistan in do kitajske meje v Kirgistanu. Tujcev ne jemljejo radi, ker jih po petnajstih letih uspešne vojne za stabilizacijo države pogosto ugrabijo takoj, ko avtobusi pridejo čez mejo.
Mašad je zadnje spokojno in udobno mesto proti vzhodu. Pred seboj ima Afganistan, kjer je zahodno zavezništvo petnajst let v neuspešni vojni s talibi. Južno pa je meja s Pakistanom. Iz Teherana vlak pelje do Zahedana, po isti progi je v bolj mirnih časih Taftan ekspres peljal do Quette v Pakistanu. Tam je sedež vrhovnega sveta talibanov, znan kot Quetta šura. Vojaške akcije v Afganistanu načrtujejo od tam. Iran na meji s Pakistanom gradi 700 kilometrov dolg in tri metre visok betonski zid z bodečo žico na vrhu, ki naj bi preprečil prehod meje tihotapcem in oboroženim skupinam iz Pakistana. Tam čez potuje heroin, ki ga pridelajo v Afganistanu. Celotno območje Baločistana na iranski strani meje je kriminalizirano, tako da iranska policija popotnikom, ki se z avtomobili vozijo na sever, odsvetuje pot. »Če že morate iti, vozite hitro in se nikoli ne ustavite.« Iran je zaradi spopadov milic v Pakistanu in Afganistanu na vzhodni meji vsaj toliko zaskrbljen kot zaradi konfesionalne vojne na zahodni meji.
Zadnja meja
Politično, vojaško, versko ali etnično pa je Iran vpleten v konflikte na obeh straneh, vendar jih uspešno zadržuje zunaj svojega ozemlja. Za kaos na svoji vzhodni in zahodni meji pomeni edino resno oviro pri pretoku ljudi, orožja in heroina. Če se Iran tako destabilizira, kot sta se Irak in Sirija, ali pa zaide v notranje konflikte kot Turčija, bo od Kabula in Quette povezan teritorij brez učinkovitega državnega nadzora čez Irak in Sirijo v eno smer segal do Libanona, Jordanije in Sinaja v Egiptu, v drugo pa v Turčijo.
Tega se Evropa zares ne bi smela veseliti. Od zadnje evropske meje do prvega iranskega mesta ni kaj dosti več kot dva dni vožnje s sredstvi javnega prevoza. Pot je prehodna v obe smeri.
