Načrt Francije in Nemčije o skupni izdelavi vojaškega lovca nove generacije je, kot vse kaže, padel v vodo. Nemški kancler Friedrich Merz je pred nekaj dnevi izjavil, da je Nemčija opustila to investicijo v višini 100 milijard evrov. Sicer pravi, da gre za tehnični, in ne politični spor: Francija da potrebuje letalo, ki bi lahko nosilo in izstrelilo jedrsko raketo, Nemčija pa ne.
V resnici je zadeva veliko bolj zapletena. Treba jo je razumeti tudi v luči poslabšanja odnosov med Nemčijo in Francijo. Z novim kanclerjem Merzem namreč ni prišlo do tesnejšega povezovanja med Berlinom in Parizom, kar so upali mnogi v Franciji in drugje v EU.
Cilj je bilo leto 2040
Projekt novega lovca je del sistema FCAS (Future Combat Air System – Sistem zračnih sil prihodnosti). Z velikim pompom sta ga leta 2017, ko napetosti z Rusijo še niso bile tako velike, oznanila takrat novi francoski predsednik Emmanuel Macron in nemška kanclerka Angela Merkel. Leta 2019 se je pridružila še Španija. Te tri države so glavne tudi pri Airbusu, ki sodeluje pri projektu FCAS.
Lovca nove generacije bi začeli uporabljati leta 2040. Imel bi velike zmogljivosti in spremljali bi ga brezpilotniki, ki bi imeli izvidniške naloge in ki bi nase pritegnili sovražnikove napade.
Razpršena evropska proizvodnja
Francija sicer že dolgo izdeluje letala rafale, Švedska lovce gripen, tu pa je še eurofighter typhoon, pri izdelavi katerega sodelujejo Velika Britanija, Francija, Nemčija, Italija in Španija. Do leta 2035 naj bi začeli uporabljati lovca nove generacije tempest, kar je skupen projekt Velike Britanije, Italije in Japonske, morda se jim bo priključila še Nemčija.
Ta neenotnost in razpršenost Evrope pri izdelavi vojaških letal v času ruskih groženj in negotovega ameriškega zavezništva vsekakor nista na mestu. Odveč je poudariti, da ima Evropa – s pol milijarde prebivalcev in veliko gospodarsko močjo – ogromen potencial za krepitev svojih obrambnih sposobnosti. Toda evropski voditelji, kot se kaže v prepirih pri projektu lovca v sistemu FCAS, ne znajo preseči partikularnih interesov svojih držav in podjetij.
Od posmeha do uspeha
Glavna težava pri projektu FCAS je, da hoče francoski proizvajalec rafalov Dassault imeti glavno vlogo, čemur nasprotuje nemški del Airbusa. »Če hočejo Nemci delati po svoje, naj se sami znajdejo. Za nas to ni problem, saj znamo vse narediti sami,« je nedavno dejal Eric Trappier, glavni direktor Dassaulta. Menda je bilo tudi premalo usklajevanj med obema obrambnima ministrstvoma o konkretnih potrebah po lovcu, ki so v vsaki od obeh vojska specifične.
Do tedaj je francoska država vsako leto kupila 11 rafalov, tako da so francoski davkoplačevalci preko obrambnega proračuna financirali izdelavo teh izjemno dragih vojaških letal. Šele leta 2015, to je po 27 letih neuspešnega prepričevanja, podkupovanja in pritiskov, je Dessault začel prodajati rafale v tujino, najprej revnemu Egiptu 24 letal za pet milijard evrov. Neuspešna pogajanja s številnimi državami so bila predmet posmeha. Francozi so bili toliko bolj razočarani, ker so se rafali izkazali v operacijah v Libiji, Maliju, Iraku in Afganistanu. V resnici je bila glavna ovira za kupčijo previsoka cena.
V zadnjih desetih letih pa so si z nakupom rafalov pridobili francosko prijateljstvo zlasti Egipt, Katar, Indija, Grčija, pa tudi Hrvaška in Srbija. Ta teden je francoski predsednik Emmanuel Macron letel v New Delhi z namenom, da premierja Narendro Modija prepriča o nakupu še 114 rafalov. Že leta 2016 je Indija kupila 36 rafalov za 8 milijard evrov. Zdaj ima Dassault naročila za deset let vnaprej. Zdi se, da ob milijardnih zaslužkih noče, da bi rafali imeli konkurenco v lovcih iz sistema FCAS. Nekateri francoski visoki uradniki pa priznavajo, da so v Dassaultu ovirali projekt FCAS tudi zato, ker nočejo svojega težko pridobljenega tehnološkega znanja izpostaviti tveganju, da bi se ga polastilo kakšno konkurenčno podjetje.