Zdaj pa prihajam v še eno pomembno Natovo oporišče, otok Kreta, ki je zaradi svoje lege med Evropo in Libijskim morjem izjemnega strateškega pomena za državo, ki ima največ orožja in nakuha največ vojn in pobije največ nedolžnih ljudi. Na žgočem soncu me je večkrat spreletela strašna tišina, tista ostra in topa, kakor da bi mi zmanjkalo besed, kakor da bi na tem svetu videl zgolj slabo, kri in vojno in manipulacijo, politično brezbrižnost in striženje ovac, počutil sem se bosonožca, larifari, niente, ne obstajaš, si le silhueta in pletenica laži in naključij, osamljen, minoren in zavržen detajl, skica iz nastajajočega stripa.
Kaj počno svetovni kolonizatorji sodobnega časa Američani in Nato, je nekaterim jasno, drugim tega prestrašena in podrejena utripalnica eksistence ne da in ne sme dati vedeti, večinoma pa smo tako in tako vsi preobremenjeni z lažnim jazom, s katerim korakamo po belem svetu; Kosovo je le ena izmed držav, ki imajo nič hudega sluteče vojake Nata za odrešitelje, in na Kosovu ni bolj čislanega in z ulicami in spomeniki ovenčanega naroda, kot je ameriški. Jaz pa jih imam za uničevalce svobodnega in samosvojega evropskega duha in čeprav je svet zapajčevinjen v trgovinarsko logiko, bomo ostali tudi brez tega, saj brez empatije ne obstane na tem svetu prav nič, tudi čas ne in tudi tega nam bo kmalu zmanjkalo.
Ko sem se peljal z letališča v Chaniji proti Kalyvesu, majhnemu turističnemu mestecu, kjer me je čakalo stanovanje, v katerem bom poskušal tekst speljati stran od dolge in vijugave blatne poti nikamor, stran od pisateljske blokade, v kateri sem se spet zagozdil, sem se ustavil v pristaniškem kraju Souda. Takoj sem opazil, da je pristanišče polno Angležev, ki niso turisti, temveč prebivalci otoka, saj naokrog vijugajo s terenskimi vozili, na katerih so registrske tablice z začasno prijavo bivališča. Domačini so Angležem in angleščini izjemno naklonjeni, a ne gre samo za funte, bolj za silo spomina, kaj so za njih žrtvovali angleški vojaki med drugo svetovno vojno. Na Kreti je videti in slišati, da hvaležnost še vedno obstaja brez ponižnosti in podrejenosti in svetega in nedotakljivega trgovskega pravila daj-dam, edinega in predvidljivega in železnega mota in motiva politične in ekonomske trgovine.
Kjer je zemlja sveta
Souda je bila v drugi svetovni vojni strateška točka vitalnega pomena, tam se je odvila ena največjih kretskih bitk med vojaki Commonwealtha in Nemci; pokopališče in spominski center, ki ga imajo tam urejenega zavezniki, prav nič ne spominja na grško ležernost in anarhičnost – ki je iz testa tiste vrste ležernosti, da jo imamo za hedonistično in neškodljivo –, saj je s svojo lego in filigransko zasnovo nekaj najbolj v oči bijočega, kar sem videl pokopališkega na svetu in kar je namenjenega rajnkim junakom, večinoma vsem po vrsti komaj polnoletnim mladeničem iz Avstralije, z Nove Zelandije in iz Velike Britanije. Čas se tam primrzne in dodatno ga polepša prazno Sredozemlje, saj Grki danes niso kdo ve kakšni ribiči in jadralci. Ker je otok najbolj naseljen z oljkami in so ta hvaležna in trdoživa drevesa predmet vsakdanjih pogovorov, me je Kreta nehote spomnila na mojo domačo Istro, ki se po več naravnih dimenzijah z lahkoto primerja s Kreto, čeprav je zame polotok lepši, to srce je vedno v žepu.
A je razlika velika, predvsem v miselnosti in načinu življenja, čeprav smo iz istega, mediteranskega testa. Kakor smo mi bolj kot ne kontinentalni Evropejci, ki nas morje ne obkroža z vseh štirih strani, okuženi z evropskim defetizmom in je modus operandi s fokusom popolnoma pri novcih, tako prebivalci Krete modus vivendi fokusirajo v zemljo in k tistemu, čemur se reče naravno bogastvo. To čuvajo veliko bolj od denarja in na Kreti se res vidi, da je ta le sredstvo, zemlja, prst, ki nas hrani, pa je sveta. Prava mala šola empatije. Krečani se nimajo za Grke, prej ti bodo rekli, da so potomci Minojcev, kar je po svoje logična in pametna izbira.
Kasneje, čez nekaj dni, ko sem ležal v postelji v stanovanju v Kalyvesu, mi je na um natrkljalo, da ne znamo več imeti svojega življenja, da sta nam narcizem facebookovskega tipa in pozicioniranje v družbi z lažnim jazom popolnoma oprala vizijo, ki pritiče človeku, saj bi ljudje morali biti predvsem ambasadorji ljubezni. To je odnos do zemlje, gole zemlje in do telesa, golega telesa: ko sem prvič razbil avto, en teden nisem mogel spati, ko sem prvič vzel kredit, sem smodil cigareto na cigareto in razmišljal, ali me čaka osebni stečaj ali kakšna podobna nemarščina, zaradi katere te slovenska družba izloči, čeprav si recimo temu dober ali pa vsaj davčno lojalen državljan. In sem v tej bedasti miselnosti zapravil kar nekaj let, kljub temu da mi nikoli v odrasli dobi ni bilo prizadejano nekaj zares dejansko hudega, razen tega, kar sem storil sam sebi, da sem se vrtel okoli vsega drugega, le okoli ljubezni ne, čeprav sem mislil, da sem ljubimec, zapeljivec in šarmer, toda to ni bila zgolj pest peska v oči, temveč velika samoprevara, laž non plus ultra.
Janis, lastnik nizov stanovanj in hotelov na Kreti, se vozi naokrog z razbitim mercedesom, avto kakor tudi drug živelj parkira na cesti in ga ne zaklepa (parkirnina obstaja zato, da je ni), če razbiješ kozarec v njegovi taverni, ne bo trenil niti s kotičkom očesa, ničesar prav zares hektično materialnega ni v teh ljudeh, spoštovanje je drugje. In lepo in endemično na tem svetu je prav to, nevidno, spoštljivo, senzitivno in ljubeče, kar bi moralo biti normalno in na široko in vseobsegajoče zasejano. Tako pa kraljujejo in razgrajajo klišeji iz priročnikov za duhovno rast ali rumenega tiska, vemo, kako je s tem in kako se to medi in kipi in razrašča, šviga kvišku kot mesija, kakor se vse bolj polni zaprti oddelek ljubljanske psihiatrične bolnišnice Polje, ne zaradi resnih in dednih bolezni, temveč zaradi živčnih polomij, ko ljudem kožo in mentalno sliko ustrojita družba in sistem, ki se mu želijo, a ne zmorejo prilagoditi, saj ves čas lažejo sami sebi, ker nimajo jajc, da bi bili taki, kakršni v resnici so.
S škarjami nad rožmarin, vrtnice, mimozo, sivko
Moj boj z resnico in lažjo je bil vedno neizprosen in zato si občasno sanje programiram sam in zadnje čase mi pogosto uspeva, če si za to vzamem čas in če je vitalizem koncentracije na zavidljivi stopnji, da zdrži. Večkrat pa mi tudi spodrsne in se zgodi kontra fokusu, ki si ga poskušam programirati, preden se žaluzije vek spustijo v nezavedno.
Takole je bilo za žaluzijami sna v Kalyvesu: krepko se je že zasvitalo, hodim gor in dol po hiši v Grupiji, v Istri, ne spim, saj sem se okrog druge ure šele pripeljal iz Ljubljane in takrat večinoma pišem ali prevajam do sedme ure zjutraj ali pač dokler koncentracija in volja zmoreta. V zaselku Grupija so samo tri naseljene hiše, moja in dveh bratov. Brata se že desetletja ne pogovarjata med seboj, me pa eden pozdravlja, drugi pa nič, kakor da me ni. Razlog mi ni znan in me je v teku časa tudi nehal zanimati. Tako pogosto živimo v osamljenem zaselku na robu sveta in cele tedne hodimo drug mimo drugega, kakor da sploh nismo živa bitja.
Vendar se je nekega jutra tisti sosed, ki me še nikoli ni pozdravil, po petih letih ojunačil in me posvaril, da sem se pripeljal ob 1.49 ponoči in da mu ne dam miru, on pa hoče miren spanec. Da je bila zemlja, ki jo je pred leti prodal, nekoč njegova in da naj to upoštevam, če ne se bova pogovarjala drugače, ker da je on tudi lovec. Da naj parkiram tam, kjer je označeno v zemljiških knjigah, in nikjer drugje, natančno mi je pokazal, do kod je moje in kaj je njegovo, prisolil je še, da veja moje mimoze štrli na njegov vrt in da mi jo bo porezal in celo posekal, če tega ne bom storil sam.
Trik, vendar ne čarovniški; avto sem parkiral nekaj kilometrov stran v bližini hazarderskega simbola sodobnega pohlepa, poleg sečoveljskega mejnega prehoda, hotela in igralnice Mulino in se domov odpravil peš, skozi mediteransko rastje in hrastovje. Šel sem na podstrešje in skozi lino opazoval vrt. Ni dolgo trajalo. Okrog desete ure zjutraj je nič hudega sluteč sosed – drugemu lažeš, sebi laži ne priznaš – vehementno vkorakal na moj vrt, in to celo s pomočjo svoje ponižne in lakajske žene, tiste vrste ženske, ki takoj skloni glavo, če začneš govoriti resnico, stari se gre očiten in s terorjem naphan patriarhat; ta je s škarjami za trto začela striči rožmarin, vrtnice, mimozo, sivko, lovor… Nato sta se še nekaj pomenkovala, zaprla dvoriščna vrata in se odpravila na svojo zemljo.
Tako gre to v svetu samoprevare, mimikrije in laži, nemara tudi hudobije. Na malo ali na veliko, preslikano, isto, seveda pa se laž razrašča, in večja ko je, slajši je njen opoj, ki rojeva zlo, vojno, lakoto, smrt. Seveda temu sosedu nikoli ne bom omenil tega, saj dokler mi ne dela resne škode, da bi dejansko uničeval moj trud, lahko reže, karkoli je divjega zraslo na mojem vrtu. To je normalen sosedski odnos, ne pa da moraš človeka skoraj prositi, da bi bil človek in ne pobesnela svojat, sovražna žival brez razloga.
Ta banalnost, ki sem jo sanjal na Kreti, je žal tudi resnica in ni bila programirana zvečer, sanje so včasih zelo življenjske in povedo resnico natančneje, kakor resnica prisebnosti in recepcija polne zavesti; s čim vse se ukvarjamo ljudje in s čim zabijamo svoje življenje? Kajpak največ z lažjo samemu sebi, da bi ugajali drugim ali pa jim delali škodo in jih nemara počasi in zanesljivo spravili v podrejen položaj. Da, postaja mi jasno, kako nekateri preživijo svoj življenjski vek, svoj čas na zemlji, kakor da so nekdo drug. Kakor da jih nikoli ni bilo in so življenje prespali, saj taki zares in v resnici sploh niso.
Ko sem to dogodbo pripovedoval prijateljem Janisu, Nikosu in Sulisu, nekje na cesti proti Iraklionu, so se samo smehljali, no, zaradi vljudnosti so se le malce nasmihali in zmajevali z glavami. Ubogo življenje, ki ga oni ne poznajo. Uboga nesproščenost, pohlep, sebičnost in drobnjakarstvo. Da bi me potolažili, kar seveda ni bilo treba, saj me zadeva dejansko ni razburila in zdručkala in sem si dokazal, kar sem pričakoval, saj sem vajen predvidljivosti človeških značajev, kar pa sploh ni nujno slabo, obratno, temu lahko rečemo zanesljivost, če ima dejanje dobre namene, vajen pa sem kajpak tudi predvidljivosti negativnih dimenzij človeških lastnosti, so me odpeljali v Fragokastelo, čez gorati del Krete med kozami in ovcami na drugo stran k Libijskemu morju. Afrike kajpak ne boste videli, vendar si recite, da se vam zdi, da jo, z vsemi begunci in diktatorji in sveže natisnjenim ameriškim denarjem in nafto vkup. Recite si, da vidite vse, da ne bo treba lagati.
Na sončen, a prekleto z vlago naphan dan, tu in tam omehčan z blitzkrieg nevihtami, smo prišli v ta krasen kraj na koncu Evrope, kjer sem si mislil, da ne bom srečal nobenega begunca, kaj šele znanca, da ne rečem tajkuna, ki ga poznam, profesionalnega lažnivca, ki je z lažjo postal milijonar. A sem se krepko zmotil. V taverni, kjer smo obedovali, smo bili edini gostje, le za mizo na drugi strani, korak dva od morja, je sedel obilen možakar, ki se mi je zdel čudno znan, vendar se mi to dogaja večkrat, celo to, da koga zamenjam s kom drugim in mu veselo ponudim roko.
Bil je, bil je on, D., skoraj DAN D, znan slovenski tajkun in poslovnež, tiste baže lažnivec, ki se mu pred delavci topijo zlate ikre na konici jezika, vendar kruhoborcu ponuja le svojo retoriko in tukaj se tudi neha, ki si je v Fragokastelu našel svoj dom in kljub bankrotu in osebnemu stečaju ni bil videti nič kaj ubog. Delal sem se, da ga ne vidim, vendar me je opazil on in kar prisedel in naročal težko in oljnato vino in lastnik me je čudno gledal, kdo ve v kakšne posle se je D. zapletel na koncu sveta in še to na sončnem otoku. Pa naj kdo reče, da ima slovanska poslovnost mejo, da lovke tvorcev naše države in vseh iz Jugoslavije razparceliranih v devetdesetih ne sežejo v najbolj noro grško vas.
Osnažiti življenje lažnivega jaza
Ko smo se peljali nazaj proti Kalyvesu, me je Nikos vprašal, od kod poznam tega tipa, to je velika riba, skoraj morski pes. Odgovoril sem mu, da ga poznam le na ošvrk in iz nekih drobnih opravkov, kaj naj se drugega prenarejam, primerno je, da sodržavljanom v tujini nikoli ne delamo škode, nikoli in nikjer na nobenem literarnem gostovanju v drugih državah nisem psoval slovenskih avtorjev in tudi na zahodu bivših jugosov ne, če mi gre kdo na jetra, preprosto skomizgnem z rameni in je urejeno ali pa enostavno rečem, da človeka ne poznam, kar je večinoma res, saj ljudi ne morem ocenjevati na videz, kakor jih večinoma poznam, sploh pa je ocenjevanje ljudi bedast pripomoček in bergla površnemu novinarstvu. Torej, sem tudi jaz lažnivec? Zamenjujem diplomacijo in korektnost za laž? Je diplomacija navadna umazana laž?
Trači iz Blatnega dola pri meni ne štejejo, to je pač zabavni program za v betulo. In mi je Nikos rekel, da on ve zanj in da ga pozna cela Kreta in ali je res, da ima na plečih mednarodno tiralico, in ali je ubežnik? Pa sem se spet izhomotal, da ne vem nič o tem, kaj pa naj, si ohomotam vrvico za vrat?
Zanimivo in po svoje strašljivo je, da so D.-ja pred kratkim našli mrtvega v počitniški prikolici, kake tri kilometre stran iz mojega zaselka v Istri, smrt ni bila pojasnjena, torej je jasno, kako je bilo. D. je bil klasičen primer človeka, ki nikoli ni in zdaj tudi ne bo postal jaz, ki sem jaz, in čeprav je bil do neke mere spreten goljuf, se je na svoji življenjski poti izkazal kot človek, ki ne da nič nase in veliko na to, kako preslepiti druge, slutil pa je, kje in kako živeti ležerno in po svoji volji. Vendar je zgolj slutil, kje je ta kraj. Vsaj to, čeprav sta ga tja pripeljali prevara in laž, ki ju niti žgoče sonce ne stopi.
Vsakega človeka se najde, kadar se ga hoče. Vsakemu lahko prisluškujemo, ga gledamo, kako se hrani, kako goji spolne prakse, kako karta, kako igra ruleto, kako laže, kako krade, kako pretepa ženo in otroke, kako sosedu striže mimozo in rožmarin in lovor, vsako skrivanje in prenarejanje je v današnjem svetu lahko razkrito, še tako bedasti in nesposobni in neizobraženi raziskovalci in vohuni, ki službujejo pri slovenski Sovi, te lahko zalezujejo in ti ponujajo drobiž za informacije, ki ne pomenijo nič ali pa so zgolj iz trte izvite lamentacije, splet lažnive bolečine, ki je recipročna oblikovanju zgodovinskih obtožb na podlagi trača, govoric in ugibanj.
Zato je treba živeti po svoje in po svobodni volji, ki časti iskrenost in poštenje in pogum, le tako si lahko koristen družbi; to, kakšno je danes življenje na Kreti, ve veliko Slovencev, ki pa bolj malo vedo in nič ne naredijo za to, da to ne bi bil samo turizem, temveč vsakdanji življenjski utrip, ki bi ga lahko prenesli na naša tla, vsaj za vzorec. V tem primeru se življenje izboljša, takoj, brez priročnikov za duhovno rast in koktejla tablet, ne glede na razne dolarje, Nato, Cio in podobna združenja, službe in ustanove, ki kljub temu, da te skušajo uničiti, postajajo cirkuška točka, ki ne zmore iz normalnega človeka izvabiti niti ciničnega nasmeška več. Kvečjemu hiter odhod s predstave in potem potegneš še vodo in dobro počistiš z metlico.
Osnažiti življenje lažnivega jaza in takrat, ko si še živ, postati to, kar si. Da ne bi bil drug in da si drugi ne bi mislili kaj drugega, morebiti to, da nismo resni, da se ne jemljemo do trpljenja resno, kar je velik problem, težava in taki trpeči samoljubneži in resnobneži postanejo tudi največji lažnivci, saj ne morejo dobro delati, kako boš delal v krču in strahu?
Jaz, ki nisem več lažnivi jaz, ampak le jaz – človek sonca in zemlje, ki v tišini, ko zmanjka besed, prepozna ljubezen v drugem. In globoka ljubezen ni nikoli laž, ljubezen ni nikoli nikomur v pogubo, in kdor res ljubi, jo čuti, kako se vije iz srca zemlje. Ampak se kdo spomni, kdo je dal zemlji srce, kdo je dal zemlji neuklonljivo moč ljubezni, je bil Bog, je bil Darwin? Je laž kralj tudi takrat, ko sploh ni laž?
