Ko je Donald Trump med svojim prvim mandatom govoril, da bo od Danske kupil Grenlandijo, so se mu posmehovali. Zdaj ob besedah, da hoče največji otok na svetu spraviti pod ZDA, ne gre nikomur več na smeh. Zunanjepolitični odbor danskega parlamenta je imel v torek izredno zasedanje z eno samo točko: odnosi Kraljevine Danske z Združenimi državami. Francija, Nemčija in druge zaveznice po poročanju Reutersa pripravljajo načrt odgovora, če bi ZDA uresničile namere. Pariz, Berlin, London, Madrid, Varšava in Rim so skupaj s Köbenhavnom že prej priobčili izjavo, da »Grenlandija pripada njenim prebivalcem«. Nekaj podobnega je v ločeni izjavi storilo pet nordijskih držav. Danski zunanji minister Lars Løkke Rasmussen in njegova grenlandska kolegica Vivian Motzfeldt pa si na vsak način prizadevata priti do srečanja z vodjo ameriške diplomacije Marcom Rubiem. Za zdaj neuspešno.
Dve strategiji Bele hiše
Očitno je evropske politike na noge zares spravila nedavna ameriška operacija zajetja venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, pa čeprav je Trump že večkrat dokazal, da niti njegovih najbolj neverjetnih izjav ne gre jemati neresno. In te o Grenlandiji niso od včeraj. Trump je na začetku lanskega leta dejal, da bodo ZDA dobile Grenlandijo »tako ali drugače«. Podpredsednik J. D. Vance jo je obiskal in napeljeval k njeni osamosvojitvi od Danske. Decembra pa je Trump imenoval posebnega odposlanca za Grenlandijo. V zadnjih dneh so se temu pridružile še izjave Bele hiše, da je vojaško posredovanje kot možnost predsedniku vedno na voljo, pa besede izredno vplivnega predsednikovega svetovalca Stephena Millerja, da je ob vsem govorjenju o mednarodnem pravu le moč države tista, ki je pomembna in odločilna. In tako naprej.
Rubio je po poročanju ameriških medijev v pogovorih z ameriškimi kongresniki sicer dejal, da si bodo Združene države prizadevale Grenlandijo kupiti, možnost vojaškega posredovanja pa je minimiziral, vsaj na kratki rok. The Economist ob tem ocenjuje, da je strategija Bele hiše dvotirna. Po eni strani tudi s pomočjo Cie nagovarja grenlandske zagovornike neodvisnosti, ker bi bila verjetno najlažja pot do pripojitve otoka ta, da se osamosvoji in potem priključi ZDA. Vendar kaže, da večina od 60.000 prebivalcev tega ne podpira. Po drugi strani, kot izhaja tudi iz Rubievih besed, naj bi ZDA pripravljale ponudbo Danski, ki vztraja, da ozemlje ni naprodaj. Trump ima morda pred očmi znameniti nakup Aljaske od Rusije leta 1867, toda dandanašnji velja prodaja ozemlja ene države drugi za relikt preteklosti. Zadnji znani primer je star več kot sto let, ko so ZDA kupile Ameriške Deviške otoke. Resda prav od Danske …
Zvezane roke stare celine
Trump je navedel vrsto razlogov, zakaj hoče Grenlandijo. Zadnji govorijo o nacionalni varnosti zaradi strateške lokacije otoka »prav nad Severno Ameriko«. Govoril je tudi o naravnih bogastvih pa o nadzoru morskih poti. »Grenlandija je posejana z ruskimi in kitajskimi ladjami,« je rekel. Danska odgovarja, da ZDA že imajo oporišče na Grenlandiji in da lahko po obstoječih sporazumih pravzaprav neomejeno povečujejo vojaško navzočnost. A zdi se, da gre pri Trumpovih prizadevanjih za več kot le vojaški nadzor regije, saj je Grenlandija navsezadnje v zvezi Nato. In tudi zato v Köbenhavnu pravijo, da bi nasilno ameriško ukrepanje na Grenlandiji razdrlo zavezništvo in tudi vso varnostno strukturo obdobja po drugi svetovni vojni.
Premierka Mette Frederiksen tudi pravi, da ne more govoriti o tem, kaj bodo storili Američani, le o tem, kaj lahko storimo na evropski celini. »In načelo, da moramo meje spoštovati, ima polno evropsko podporo.« Toda medtem ko je Evropa očitno soočena z vrsto ameriških kritik in usihanjem partnerstva, kot izhaja tudi iz ameriške varnostne strategije, ni jasno, kako bi se zavzetju Grenlandije postavila po robu – toliko bolj, ker ZDA nujno potrebuje v Ukrajini. Večina analitikov meni, da bi težko zares pomenljivo odgovorila. »Če se ZDA jutri odločijo zavzeti Grenlandijo, nimata ne EU ne Danska sredstev, da se temu postavita po robu,« v prispevku za Le Monde piše Jean-Marie Guéhenno, nekdanji namestnik generalnega sekretarja OZN, in dodaja: »Skrb za to, da ne razjezijo Trumpa, čigar podpora je nepogrešljiva za obrambo Ukrajine, bi prevladala nad potrebo po mobilizaciji Evrope.«