Bil je 6. maj 1992, ura je bila 16.43. Medtem ko so sirene za zračno nevarnost rezale zrak vojnega Dubrovnika, se je v pristanišču Gruž, ki naj bi predstavljalo zatočišče in varnost, zgodila ena najhujših pomorskih tragedij v sodobni hrvaški zgodovini. V trčenju trajekta Ilirija družbe Jadrolinija in turistične ladje Aurora podjetja Atlas je umrlo 10 ljudi, tudi trije otroci. Še 18 potnikov je bilo poškodovanih.
Tistega pomladnega popoldneva je na Aurori vladalo vzdušje pričakovanja in upanja. Ladja je prevažala 96 potnikov in članov posadke iz takrat še okupiranega Cavtata proti varnejšemu Dubrovniku. Prebivalci Konavel in Župe Dubrovačke, ki so bili več mesecev ločeni od svojih družin, so nestrpno pričakovali srečanje z najbližjimi, ki so jih čakali na pomolu.
Kljub vojnim razmeram je bilo vzdušje skoraj evforično. »Bil je čudovit, sončen dan. Toliko sem jokala in se spraševala, zakaj mi te besede toliko pomenijo. Kot da bi imela slutnjo,« je kasneje za hrvaške medije pripovedovala ena od preživelih, prostovoljka Rdečega križa Luce Popović.
Usodna odločitev tik pred pristaniščem
Tako Aurora kot precej večja Ilirija, ki je prihajala z Reke, sta pluli z neobičajno veliko hitrostjo. Kapitana sta skušala čim prej doseči pristanišče in se izogniti obstreljevanju. Pri otoku Daksa sta ladji nekaj časa celo pluli vzporedno. Po pričevanjih očividcev sta tako nadaljevali približno sto metrov, vse do vhoda v pristanišče Gruž.
Takrat je kapitan Aurore Josip Wagner, da bi pristal na svojem običajnem privezu, skušal izvesti manever in zapluti pred Ilirijo. V delčku sekunde je šlo vse narobe. Jekleni premec Ilirije je z ogromno silo trčil v leseni bok 30-metrske Aurore in ga po besedah očividcev dobesedno prerezal na pol.
Ladja je izginila v nekaj minutah
Trčenje je bilo silovito. Ljudje so kričali, prtljaga in deli ladje so leteli po zraku. Aurora je nekaj trenutkov še plavala na površju, nato pa je potonila. Močan vrtinec, ki je nastal ob potopu, je številne ljudi potegnil s seboj. Na pomoč so takoj priskočili potniki in posadka Ilirije, gliserji Hrvaške vojne mornarice, domačini s svojimi barkami in zdravstveno osebje. Toda za deset ljudi je bilo že prepozno.
»Bilo je grozljivo. Ko sem skočila v morje, sem videla glavo brez las, ki je izginjala pod vodo, in zdelo se mi je, da me vleče za seboj. Tudi sama sem tonila, potem pa so se od nekod pojavili fantje iz vojaške mornarice. Enemu me je uspelo izvleči,« se je spominjala Luce Popović.
Fotograf, ki je tragedijo ujel v objektiv
Na krovu Ilirije se je po naključju znašel tudi fotoreporter Darko Vrbica. Vračal se je iz Zagreba z novim objektivom za svoj fotoaparat nikon. Skozi majhno okroglo okno je opazoval Auroro, ki je plula vzporedno z njihovo ladjo. »Nenadoma sem zaslišal krik: 'Zadeli smo jo!' Ilirija se je močno stresla, nato pa so ugasnili motorji. Nekaj sekund pozneje sem skozi okno zagledal prizor, ki se mi je zdel nerealen – Aurora je bila že tretjino pod vodo, ljudje so kričali, iz trupa pa so nastajali penasti vrtinci. Fotoaparat mi je visel okoli vratu, jaz pa sem samo strmel, kot da gledam film.«
Sprva je menil, da tragedija ne bo tako huda. Vreme je bilo toplo, obala blizu, ljudje pa dobri plavalci. Nato so na Ilirijo potegnili žensko, ki je obupano kričala, da sta njena otroka ostala na Aurori. »Takrat sem nehal fotografirati. Z ladje sem izstopil v šoku in z občutkom krivde,« je povedal Vrbica, čigar fotografije so takoj obšle svet, sam pa je zaradi te izkušnje zapustil fotoreporterstvo.
Materina bolečina, ki nikoli ni izginila
Med potniki je bila tudi Slavica Banović s hčerkama, triletno Andreo in petletno Nikolino. Njihovo vkrcanje v Cavtatu je omogočila prav Luce Popović. Mati je nesrečo preživela, deklici pa ne. »Spraševala sem se, zakaj sem ostala živa. Mož mi je po tragediji zelo pomagal, tolažbo sem našla tudi v cerkvi. Kasneje sem ponovno zanosila in počasi prišla k sebi, vendar imam deklici še danes ves čas v mislih,« je povedala.
Pretresljivega dogodka se je spominjal tudi Miro Grbešić, sin umrle Šime Grbešić. »Bil sem tam, ko se je zgodilo. Gledal sem celoten prizor. Pred očmi imam še vedno isto sliko – kako ladja tone, ljudje plavajo, povsod sta panika in jok. Tisti dan sem v mrtvašnici pregledal devet žrtev, mojo mamo pa so našli šele naslednji dan.«
Tudi preživeli potnik Rado Radić je dejal, da se mu je zdelo, kot da se je vse zgodilo v desetih sekundah. »Želel sem rešiti deklici, vendar nisem mogel priti do njiju.«
Preiskava in sodni postopki, ki so sledili, družinam žrtev niso prinesli miru. Sodni izvedenec je ugotovil, da je kapitan Aurore Josip Wagner sprejel napačno odločitev in izvedel nevaren manever pred precej večjo ladjo. Kljub temu sta bila zaradi izrednih vojnih razmer in stalne nevarnosti napadov oba kapitana na koncu oproščena.
Spomin, ki ne ugasne
Najzaslužnejša za ohranjanje spomina na tragedijo je bila Luce Popović, ki je preživela potopitev in se desetletja borila, da žrtve ne bi bile pozabljene. Njena prizadevanja so obrodila sadove leta 2022, ko so ob 30. obletnici nesreče v pristanišču Gruž odkrili spominsko ploščo z imeni vseh umrlih. »Bila sem na komandnem mostu, ko se je zgodilo trčenje. Dovolj je bilo, da se je Ilirija samo dotaknila Aurore. Ljudje so plavali in se poskusili rešiti, vendar je bilo v tistih vrtincih zelo težko.
Po nesreči jo je dolga leta spremljala nočna mora, posebej zaradi smrti otrok. Vedno je poudarjala, da ne bo umrla pomirjena, dokler ne bo postavljen trajen spomenik žrtvam. »To je žalosten dan, saj se spomini vračajo, a sem tudi srečna. Leta sem govorila, da želim pred smrtjo videti to ploščo. S temi ljudmi sem tonila in se utapljala tudi sama,« je dejala ob njeni postavitvi.
Dve leti po postavitvi spominske plošče, marca 2025, je umrla.
6. maja vsako leto prebivalci Dubrovnika s polaganjem vencev v morje ohranjajo spomin na žrtve tragedije, ki je za vedno zaznamovala mesto in spremenila življenje številnih družin.