Vendar se sanje spreminjajo. Evropska unija se ne sveti več tako sijajno, kot je žarela pred desetimi leti.
Nasproti športne dvorane v Pirotu na meji med Bolgarijo in Srbijo je v dveh barakah motoristični klub. Zunaj je bilo minus petnajst stopinj, za škripajočimi vrati pa so v pokončno železno peč nalagali drva, da so se vratca razbelila. Pet moških je sumničavo pogledalo proti vratom. Obrite glave, usnjeni brezrokavniki, črne majice z napisi v gotici, tetovirane roke in verige za pasom.
»Bi lahko pri vas popil kavo?«
Moški za pultom je pokimal. Pogledi so se zgladili, napetost do tujca, ki je nepovabljen vstopil, se je takoj zmehčala v gostoljubje. S police se je prikazala steklenica z žganjem.
»Zaprite vrata. Zunaj je mraz. S sladkorjem ali brez?«
Na peči je zavrel vodo in iz pločevinaste škatle nasul kavo v emajliran lonček. Vprašal sem, kako se živi tukaj na meji z Evropsko unijo.
»Evropsko unijo?« je nekaj glasov hkrati vprašalo z nasmehom.
»Mislite Bolgarijo?«
Takoj je bilo videti, da veličastna zgradba evropskih integracij ne kotira najbolj visoko.
»Dobro je, da ste prišli v soboto,« je rekel fant, ki je kuhal kavo. Na prsih je imel nemški železni vojaški križec iz druge svetovne vojne in se je predstavil kot Filip.
»Zakaj bi bila sobota nekaj tako zelo posebnega?«
»Zato, ker je danes mesto polno Bolgarov.«
Res se je okrog športnega centra, kjer so imeli festival zlikanih klobas, in tržnice slišala bolgarska govorica.
»Pridejo k nam, ker je hrana tukaj boljša,« je razložil Filip. Ob stojnicah s trdo klobaso iz govejega, ovčjega in kozjega mesa se je res trlo kupcev, ki so prišli z druge strani evropske meje. »V Bolgariji je žar zanič. Pri nas je boljše in pol cenejše kot pri njih. Pijača je tudi cenejša. Ampak glavno je, da je pri nas svoboda. Lahko se kadi v restavracijah. Ljudje se sprostijo. V Bolgariji imajo Evropsko unijo. Tam je vse prepovedano.«
Govoril je kot strokovnjak, ker je čez zahodno Evropo potoval s svojim tisočkubičnim kawasakijem in si je svet ogledal z obeh strani.
Pirot je stisnjen med dve soteski, ki tvorita glavno prometnico med Parizom in Istanbulom. Deseti koridor. Tukaj čez gre najkrajša pot v Malo Azijo. Vendar je tudi najtežja. Nekaj kilometrov za Nišem se cesta odcepi od avtoceste in spusti v kanjon, ki je globoko vsekan v goro, tako da stena v polkrogu sega do polovice ceste ali pelje skozi v skalo izklesane tunele. Na drugi strani je prepad, na njegovem dnu pa deroča reka. Pirot je enako oddaljen od Niša na zahodu in Sofije na vzhodu. Eden teh čudežnih krajev, ki imajo na svojem zahodu Balkan, na vzhodu pa Evropsko unijo. Iz Pirota se gre v Evropsko unijo v isti smeri kot v Istanbul in Teheran. Trideset kilometrov proti vzhodu je meja med Srbijo, ki je kandidatka za članico Evropske unije, in Bolgarijo, ki je njena članica. Poseben geografski položaj mesta omogoča zelo poseben pogled na stanje kontinenta.
Vzhodna in zahodna Evropska unija
Vladimir Tošić, lastnik slavne gostilne Boem, je imel glede strani neba in političnih implikacij geografije zelo jasno mnenje.
»Evropska unija je za nas na vzhodu,« je rekel in hkrati dodal, da je treba biti pri uporabi tega pojma zelo previden. Lahko pomeni stvari, ki si jih ljudje želijo, lahko pomeni pa tudi svet, ki ga je ljudi groza.
»Veste, to z Evropsko unijo je nenavadno,« je nadaljeval.
»Ko mi rečemo, da bi šli v Evropsko unijo, nimamo pred očmi te Evropske unije, ki jo vidimo tukaj čez mejo. Ta nam ni najbolj všeč. Mi bi šli v tisto Evropsko unijo na zahodu. Bolgari so pred nami prišli v EU, ampak mislim, da krepko zaostajajo za nami. To je dediščina preteklih desetletij, ko v razvoju držav ni bilo primerjave.«
Ko je Bolgarija vstopila v Evropsko unijo, na tej strani niso opazili velikih sprememb. Preden so bili Bolgari v Evropski uniji, je bilo več tihotapljenja in je bilo na meji v resnici težje, kot je zdaj. Iz Bolgarije je prihajalo več blaga, kontrole so bile zelo stroge. Odnos do Bolgarije se je dramatično spremenil. Še pred desetimi leti so iz Srbije odhajali v Bolgarijo, zdaj Bolgari prihajajo k njim.
»Mi živimo na meji dveh svetov, ampak uporabljamo oba. Na eni strani je Niš v Srbiji, na drugi Sofija v Bolgariji. To sta naši najbližji sosednji mesti z letališčema. Do obeh je sedemdeset kilometrov. Če kam potujete, greste ali v Sofijo ali v Niš. V resnici je vseeno. Živimo na obeh straneh. K nam pa tudi pridejo ljudje z obeh strani.«
Trump se mora še izkazati
Na sejmu na prostem je gospa prodajala majice. Na eni strani sta se vrtela dva velika ražnja. Na prvem se je peklo jagnje, na drugem odojek. Starejši gospod je prodajal pirotske ćilime družinskega podjetja Boban, »ki ima sedež čez cesto pri sodišču«. Na ogromnem žaru so pekli vse, kar je mogoče narediti iz živali, zraven pa so prodajali plastične nožiče za izrezovanje vzorcev iz zelenjave. Bolgarska in srbska govorica sta odzvanjali od kokard, zastav in kučem.
Veliko zanimanja je bilo za majice s sliko Vladimirja Putina.
»Vsi imajo radi Putina,« je rekla gospa, ki je prodajala majice. Le kdo bi bili ti vsi?
»Vsi ga radi kupijo. Srbi, Bolgari, domači ljudje in ljudje, ki pridejo od zunaj.«
Na majicah je Putin videti kot čuden ptič, ki nekoliko zadrto gleda v svet.
»Boste prodajali tudi Donalda Trumpa?«
Gospa se je zamislila.
»Trump se mora šele izkazati. Če bo naredil kaj dobrega za nas, bomo prodajali tudi njega. Za zdaj ni pokazal veliko.«
Ideja, ki je zajela Bruselj, da je s Trumpom prišel konec sveta, v Pirotu še ni dobila domovinske pravice. Še vedno se ukvarjajo z Evropsko unijo.
Dragan Stojanović je v športni dvorani stal zraven stojnice, kjer so prodajali sir. Predstavil se je kot direktor mlekarske šole, ki je hkrati proizvajalka sira.
»Veste kaj,« je odgovoril na vprašanje, kako si predstavlja pot v Evropsko unijo. »Zdaj se daje velik poudarek tradicionalnim proizvodom. To je edino, kar mi imamo. Nismo močni v industriji ali raziskavah, kot smo bili nekoč. Tradicionalne stvari pa so nam ostale. Kot razumem, je zdaj obdobje navdušenja nad tem, da je vse standardizirano in uniformirano, nekoliko uplahnilo. Prihaja naš čas. Mi imamo tudi standarde, ampak to so naši tradicionalni standardi, niso nam jih predpisali iz Bruslja.«
Rekel je, da opazuje Bolgarijo, ki je članica Evropske unije, pa se ne obrača tako, kot so pričakovali.
»Oni bi morali zdaj leteti z razvojem. Nekako smo pričakovali, da se vse članice EU enako razvijajo. To, kar vidimo, je nekaj drugega. Očitno je, da so znotraj EU velikanske razlike v standardu in v razvoju. To, da prideš v EU, ne pomeni, da si razvit. Nekako ni več jasno, kaj to pravzaprav pomeni.«
Jaz si ne želim v Evropsko unijo
Evropska unija je za države, ki čakajo na vstop, pomenila smer razvoja in prisilo k radikalni sinhronizaciji zakonodaje, kar je pogosto pomenilo spremembo ustavnega reda. To je bila trdna zgradba, pred katero so stale kandidatke kot pred nečim zelo velikim in trdnim. Na vsako ravno površino so nalepile modro zastavico z dvanajstimi zlatimi zvezdicami veliko pred tem, ko je bilo njihovo članstvo v skupnosti realistična perspektiva. V Pirotu ni bilo niti ene evropske zastave. Edina stvar, ki se je nanašala na Evropo, je bil motel Evropa nekje na poti med Beogradom in mejo. Ampak videti je bil prav tako obupan kot motel Tito na drugi strani avtoceste, ki se je postavljal z ikonografijo sedemdesetih let. Najbolj živahne so bile turške restavracije z velikimi parkirišči, ki so v turščini ponujale gostoljubje tovornjakarjem iz Istanbula. Čeprav je bila Evropska unija tik za mejo, so se zdele evropske preokupacije zelo daleč.
»Zdaj vidimo, da je Evropska unija v nekakšni krizi,« je rekel gospod Stojanovič.
»To vsi vidimo, o tem se veliko govori. Stvari niso šle tako, kot se je pričakovalo. Ampak meni se zdi, da je Evropska unija neizogibna. To, da je Velika Britanija izstopila, je neka čudna zgodba, ki je nisem najbolje razumel. Vsekakor je to njihova stvar in notranja stvar Evropske unije. Na neki način bodo to rešili. Meni pa se res zdi, da je Evropa neizogibna. Prešla je tako zelo dolgo pot. Zdi se mi nerazumno, da bi zdaj vse te mehanizme podirali. Mi smo se tukaj na veliko prilagajali evropskim standardom. Evropski standardi tukaj, evropski standardi tam. Včasih se o ničemer drugem ni govorilo. To da zdaj ne bi veljalo več? Zelo težko verjamem.«
Njegov sosed Nenad Aleksić je imel popolnoma nasprotno mnenje. »Jaz si ne želim v Evropsko unijo,« je rekel gospod, ki proizvaja desertno vino, za katerega je zagotavljal, da so ga v času Marije Terezije pili na dunajskem dvoru. Ponujal ga je kot svoje osebno raziskovanje tradicije, na katero je bil zelo ponosen, ker so prav takšno vino pili tudi na Titaniku, ko se je potapljal.
Gospod Aleksić je prišel iz Sremskih Karlovcev blizu Novega Sada in je videl, kako sta v Evropsko unijo vstopili Romunija in Bolgarija. Res ni bil impresioniran.
Ribnik se mu je zdel majhen, krokodilov v njem pa veliko. »Ko so sosedi vstopili, se nam življenje ni spremenilo, kot vidim, pa tudi njim ne tako zelo na boljše.«
Tudi po desetih letih se mu zdi, da se obljube niso realizirale. Zdaj pa sta Evropejce zagrabila še neka težko razumljiva depresija in nejevolja.
»Bolgari se pritožujejo, da se počutijo prevarane,« je rekel. »Kupujejo od mene. Zakaj kupujejo od mene? Dobro, kakovost jih že zanima. Ampak davek je pri njih tri evre in pol, pri nas pa evro in pol. Srbija si želi v Evropo in zato tudi vsako leto dviguje davek, da se približujemo njihovim zahtevam. Naša kupna moč pa je slaba. Bolgari pri nas kupujejo žganje, ker je pol cenejše kot pri njih. Jaz si ne želim Evropske unije tudi zaradi teh gej parad in teh perverznih reči. Všeč bi mi bilo, da ni korupcije, da imajo delavci pravice, da te pošteno plačajo, nisem pa za to, da mi določajo način življenja. Mi s tem izgubljamo našo identiteto. Pa še privatizacijo električne distribucije zahtevajo, vode in kaj jaz vem. Upam, da bo v naslednjih nekaj letih razpadla, ker sama tako ne more živeti naprej.«
Vendar je bila to osamljena želja. Evropska unija je v enem pogledu še vedno zelo svetla točka. Župan Pirota Vladan Vasić je bil suh in pragmatičen ob vprašanju, kaj si mesto na meji lahko obeta od velike tvorbe na drugi strani.
»Jaz vodim lokalno samoupravo. Kako gre Evropski uniji kot celoti, me po pravici povedano ne zanima,« je zadovoljno hodil med stojnicami v športni dvorani. »Vidim pa, da so naši sosedi z vstopom v EU pridobili. Dobili so evropska sredstva in kapitalske investicije. To potrebujemo tudi mi. Vidimo pa tudi, da Evropa doživlja krizo identitete. Ampak tudi z Evropo s krizo identitete je treba sodelovati, ker je z njo največ trgovinske menjave in sodelovanja.«
Županovo zadovoljstvo izvira iz dejstva, da je Pirot v dobršnem delu svojega življenja že del Evropske unije. Vsaj v tistem delu, kjer kapital svobodno kroži in ne pozna meja. Ob izstopu iz mesta je na zahodu neskončno velika sivo-modro pobarvana tovarniška hala, na kateri piše Tigar Tyres. Zaseda polovico obzorja in s hladno pravokotno panoramo določa obliko pokrajine. Zares je ogromna. Pirot se zdi njeno predmestje.
»Mesto funkcionira še kar dobro,« je rekel župan. »V zadnjem času smo doživeli velik napredek. Naš problem je bila izoliranost. Soteske na eni strani, soteske na drugi strani. Zdaj pa se koridor 10 veliko resneje gradi in bomo v nekaj letih povezani z avtocesto. Srečo imamo, da smo središče velike multinacionalne družbe, ki je v tovarno avtomobilskih gum vložila več kot 250 milijonov evrov.« Francoski Michelin je kupil staro tovarno Tigar. Tam dela 3500 ljudi. Njihove plače so bistveno višje, kot je povprečje v mestu in v državi.
»Meja z Evropsko unijo je zdaj naša prednost. Včasih je bila ta naša meja hiba, ki nam je oteževala življenje. Zdaj je prednost. Koristimo sredstva iz skladov evropske unije. To je bistveno.«
Jaz sem se opredelil za Evropejca
Pesniku Igorju Djordjeviću se je zdelo, da kaj več od evropskih fondov od sanj o Evropi ni ostalo. Časi, ko je veljalo, da je treba stvari narediti po evropsko, in se je vse zdelo samoumevno, so minili. Ampak bil je čas, ko je bila Evropa hkrati pot in cilj in mehanizem, ki je določal, po kakšni poti se pride do cilja.
»Evroooopa,« je rekel avtor pravkar izdane zbirke Kontra, ki jo je napisal skupaj s someščanom Tomico Čirićem. »To si rekel in vse je bilo jasno. Kaj je treba in kako je treba. Vsi so vedeli.«
Ta samoumevnost je izginila. Evropa je danes nekaj drugega.
»Vsi govorijo, da bi radi v Evropsko unijo. Ampak kaj je Evropska unija? To je danes predvsem nekaj, od koder zna priti denar. Ideja je preprosta. Mi bomo napisali prepričljiv projekt, ki mora biti takšen, da bo birokratom v Uniji všeč. Ker smo mi na meji, mora biti v njem veliko čezmejnega sodelovanja, partnerstva, sožitja in podobnih vrednot, in potem nam bodo oni odobrili sredstva.«
V čezmejnem sodelovanju z obmejnimi občinami v Bolgariji, kot je Montana takoj na drugi strani, so ugotovili, da je najlažje dobiti sredstva za gradbena dela. Zdaj s temi evropskimi sredstvi obnavljajo stadion in gradijo pokrit bazen.
»Mislim, da se Evropsko unijo vidi kot vir, zaradi katerega pa ni treba veliko spreminjati,« je s suhim realizmom rekel Djordjević. Nadaljeval je, da ne vidi velike razlike med jugozahodno Bolgarijo in jugovzhodno Srbijo. Mentaliteta ljudi je podobna. Edino kulturno sodelovanje so bolgarske gledališke igre najnižje ravni in dometa, ki gostujejo v Dimitrovgradu, ker je tam bolgarsko prebivalstvo.
»Veste kaj, Evropa je sem prišla nepričakovano in na veliko sama od sebe.«
Največjo spremembo je naredila korporacija Michelin, ki je kupila tovarno avtomobilskih gum Tigar. To je spremenilo dolino. Zaradi Michelina Pirot ni dolina lakote, kot sta Bor in Majdanpek. Tam je bila industrija, pa se je potopila. Tigar je preživel v novi preobleki in šel na pot globalizma. To je centralni steber življenja. Kdor dela v Tigru, je praktično že državljan EU, drugi so ostali tam, kjer so vedno bili.
Djordjeviću se zdi, da je Evropa morda še vedno stvar osebne opredelitve. Vendar se mu hkrati zdi, da je takšno stališče osamljeno.
»Na popisu prebivalstva leta 2001 sem se opredelil za Evropejca. Leta 2011 sem naredil enako. Meni Evropa ni samo prostor, ni fond iz Bruslja. Evropa so vrednote, ki jih je treba braniti. Empatija in solidarnost. Ideja, da drug drugemu pomagamo. Hkrati svoboda razvoja posameznika in skupnost, v kateri živimo kot družbena bitja. Tako smo si predstavljali Evropo, ko je bila še zelo daleč in geografsko omejena.«
Spomnil se je časov, ko je Evropa predstavljala hkrati svobodo in urejenost, transparentnost in predvidljivost institucij. Danes nekoliko presenečen ugotavlja, da jih bolj kot Evropa fascinira Donald Trump.
»Gibanje beguncev skozi naše kraje je spremenilo mentaliteto. Zapiranje meja se zdaj zdi zelo pametna stvar, bodeča žica pa koristen instrument urejanja odnosov med ljudmi. To ima posledice. Evropske unije niso ustanovili na takšnih praksah. Tam je šlo za odprtost pri sprejemanju multikulturnosti. To je še vedno prisotno, vendar ni videti, da bi zares spadalo v naš čas. Zdi se, da smo ponovno začeli razmišljati v kategorijah 19. stoletja.«
Približevanje Evropski uniji pomeni predvsem potni list, s katerim bodo lahko šli delat nekam drugam, kjer je življenje boljše. Evropska unija je služba, ki bo zagotovila dva tisoč evrov plače. Ambicije ne gredo dlje do tega. Vprašanje pa je tudi, ali Evropska unija kaj drugega sploh še ponuja. Eno je bila ideja o Evropski uniji, nekaj popolnoma drugega pa je ekonomski stroj, s katerim so soočeni. Danes ni videti, da bi Evropska unija ponujala kakšno bolj sofisticirano idejo od nacionalizma. To, da Evropa ponuja nacionalne države kot svojo prihodnost, je zelo begajoče.
»Ena fotografija z začetka leta 2016 me je prestrašila,« je rekel pesnik. »Ponoči so se v neurju na hitro sestali bolgarski premier Bojko Borisov, madžarski premier Viktor Orban in Aleksandar Vučić. Evropska unija je zaprla meje za begunce in oni so dobili nalogo, da zaprejo svoje. Dokler sta Avstrija in Nemčija imeli odprte meje, nas begunci niti niso motili. Organizirali so prevoz in govorili o svoji humanosti. Takoj ko so se začele meje zapirati, pa so ti trije predstavljali evropsko politiko. Tako hitro je prišlo do obrata in do popolnega birokratskega hladu. Nihče ni govoril o evropskih vrednotah.«
Meja z Evropsko unijo tudi spominja na stare meje med dvema blokoma. Dolge vrste avtomobilov, cariniki, ki nejevoljno pregledujejo dokumente, in deset kilometrov praznega prostora, na katerem ni nikogar, samo gozdovi in obupana cesta. Bolgarski carinici samo osebna izkaznica ni zadoščala za prehod.
»Pokažite potni list.«
V Pirotu so pravilno razumeli. Včasih je bila Evropska unija ena. Zdaj se jih razvija več hkrati.
