Dogodek v zgodovini tehnologije in urbanega razvoja velja za pomemben mejnik, saj je pomenil začetek organizirane distribucije električne energije v mestu in je postavil temelje sodobni elektroenergetski infrastrukturi.
Omrežje je bilo vzpostavljeno v četrti Pearl Street na Manhattnu in je temeljilo na Edisonovem sistemu enosmernega toka (DC). Električna energija je omogočila osvetlitev domov, pisarn in ulic ter pomembno spremenila življenje v mestih. Elektrifikacija je postala eden ključnih dosežkov druge industrijske revolucije.
Edisonova vizija električnega sistema
Konec 19. stoletja je bil svet na pragu tehnoloških sprememb, električna energija pa je postajala vse pomembnejša za industrijo in vsakdanje življenje. Pred tem so za razsvetljavo uporabljali predvsem plinske svetilke, sveče in petrolejke, ki so bile drage, manj varne in so onesnaževale okolje.
Edison, ki je leta 1879 predstavil praktično uporabno žarnico z žarilno nitko, je razumel, da sama žarnica ne bo dovolj. Potreben je bil celovit sistem za proizvodnjo, distribucijo in porabo električne energije.
Leta 1880 je ustanovil podjetje Edison Electric Illuminating Company of New York, pri projektu pa so mu s finančnimi naložbami pomagali tudi vplivni vlagatelji, med njimi J. P. Morgan. Njegov cilj je bil zgraditi centralno elektrarno, ki bi z električno energijo oskrbovala gosto poseljen del Manhattna.
Edison se je odločil za enosmerni tok, ki ga je takrat štel za varnejšega in primernejšega za lokalna omrežja. Njegova slabost je bila omejena možnost prenosa električne energije na večje razdalje. Prav to je pozneje postalo eno ključnih vprašanj v tako imenovani vojni tokov, v kateri sta se Edisonov sistem enosmernega toka in sistem izmeničnega toka, ki sta ga zagovarjala Nikola Tesla in George Westinghouse, pomerila za prevlado.
Elektrarna na Pearl Streetu
Elektrarno v četrti Pearl Street so zgradili med letoma 1881 in 1882. Opremljena je bila s šestimi dinamo stroji, znanimi pod imenom Jumbo. Vsak je tehtal približno 27 ton in je lahko proizvedel 100 kilovatov električne energije. Poganjali so jih parni stroji na premog.
Pod newyorškimi ulicami so položili bakrene kable, kar je bilo za tisti čas inovativno, saj je omogočalo varnejšo distribucijo, hkrati pa ni vplivalo na podobo mesta. Edisonova ekipa je razvila tudi prve komercialne merilnike porabe električne energije. Ti so omogočili natančno merjenje porabe in s tem obračunavanje električne energije posameznim uporabnikom.
Omrežje je začelo delovati leta 1882
Elektrarna je začela obratovati 4. septembra 1882 ob 15. uri. Med prvimi uporabniki je bil tudi časnik New York Times. Na začetku je omrežje oskrbovalo 400 žarnic pri 82 uporabnikih. Do konca leta se je število uporabnikov povečalo na 513, število žarnic pa na več kot 10.000.
Električna energija se je distribuirala pri napetosti 110 voltov z enosmernim tokom, kar je postalo standard zgodnjih električnih sistemov.
Začetek delovanja omrežja je vzbudil veliko zanimanja javnosti in medijev. New York Times je dogodek označil za triumf znanosti. Čeprav so se v prvih mesecih pojavljale okvare in prekinitve dobave, jih je Edisonova ekipa hitro odpravljala in sistem postopoma izboljševala.
Začetek nove dobe
Edisonovo električno omrežje je pomembno spremenilo življenje v New Yorku. Električna razsvetljava je omogočila daljši delovni čas, povečala produktivnost ter izboljšala varnost in udobje v domovih in na ulicah. Sistem na Pearl Streetu je postal zgled za razvoj podobnih omrežij v drugih mestih po svetu in pospešil širjenje elektrifikacije.
Čeprav je imel enosmerni tok pomembne omejitve in je pozneje prevladal sistem izmeničnega toka, je bil Edisonov projekt ključna prelomnica v razvoju elektroenergetike.
Elektrarna na Pearl Streetu je delovala do leta 1895, ko jo je uničil požar. Njen vpliv pa je ostal. Začetek delovanja električnega omrežja je pomenil enega od trenutkov, ko je električna energija iz tehnološkega dosežka postala del vsakdanjega življenja – in za vedno spremenila podobo sodobnih mest.