»Glede boleče in težke vojne v Ukrajini ne moremo ničesar spremeniti. So pa tri glave in tri razmišljanja vredni več od ene,« je danes rekel hrvaški predsednik Zoran Milanović, ko je končal letno tristransko srečanje predsednikov Avstrije, Slovenije in Hrvaške, na katerem so »pretresali različne teme«. Povedal je, da so na Brionih o Ukrajini govorili dva dni, izhoda iz vojne pa tudi oni ne vidijo, če je sklepati po besedah Boruta Pahorja: »Morda sem prvič v življenju v položaju, ko ta hip ne vidim možnosti, da bi našli pot za diplomatsko rešitev spora, vsaj v tem trenutku ne.«
Ta trilateralna srečanja predsednikov potekajo od leta 2014 in so postala tradicija. Milanović je bil gostitelj prvič, za Pahorja je bilo to zadnje srečanje. Tokrat sta bili glavni temi dve: poleg povsem nove, vojne, še zelo klasična: položaj na zahodnem Balkanu, ki je vsem trem državam blizu. Sta pa obe temi na neki način povezani, so opozorili – Alexander Van der Bellen na nevarnost, da zahodni Balkan v mednarodni skupnosti pade v senco Ukrajine, Pahor pa na to, da se o kakšnem pospeševanju vstopanja Ukrajine v EU ni govorilo vse do vojne, zdaj pa se zavedajo, da je to geopolitično vprašanje. »Toda mar to ne velja še toliko bolj za celotno območje zahodnega Balkana?« se je vprašal in ocenil, da je evropska perspektiva verjetno edino trajno zagotovilo za mir in varnost v regiji. Vsi trije so se strinjali, da je pristopna pogajanja treba pospešiti.
Milanović osupel nad neznanjem
Na Hrvaškem je čutiti negotovost glede politike nove slovenske vlade. Pahor se je tu vzdržal odgovora, glede najpogostejšega vprašanja – ali bi Slovenija lahko pogojevala vstopanje Hrvaške v schengensko območje z izpolnjevanjem odločbe arbitražnega sodišča o meji – pa dejal, da nima takšnega vtisa in sam tega ne bi storil. Dodal pa je, pa je politika Slovenije »vedno bila in bo«, da se arbitražna odločba uveljavi. Arbitražni sporazum med državama je bil sklenjen pod njegovo vlado, Hrvaška pa je iz njega enostransko izstopila pod vlado Milanovića. Ta je danes dejal, da ne more ocenjevati slovenskih interesov, da pa upa, da blokade ne bo. Pahor in Van der Bellen, ki ga jeseni čakajo volitve in verjetno še en mandat, pa sta Hrvaški čestitala, ker bo s 1. januarjem prihodnje leto prevzela evro.
Milanović, ki zadnje čase pogosto govori brez dlake na jeziku, je glede zahodnega Balkana izpostavljal status Hrvatov v BiH, ki so po mnenju uradnega Zagreba zapostavljeni, zlasti zaradi volilne zakonodaje, ki si jo prizadevajo spremeniti, ter drugih odločitev, ki da gredo v škodo Hrvatov. »Ljudje, ki imajo v Evropi vpliv, ki lahko odločajo ali vplivajo na postopke sprejemanja odločitev (v BiH), nimajo pojma. Osupel sem nad obsegom neznanja, na kakršnega naletim pri evropskih voditeljih,« je dejal. Dodal je, da Hrvati v BiH po njegovem živijo v politični nestabilnosti in da jim pravice kršijo, »mimo česar Hrvaška ne more iti in ne bo šla«. Je pa tudi ocenil, da osrednjo vlogo v BiH igrajo ZDA, njihova ključna zaveznica pa je Turčija, ter namignil na to, da je uradna Ankara zaveznica Bošnjakov, ki imajo nasprotne poglede od Hrvatov.
Hiteti hitro ali počasi?
Hrvaški predsednik je tudi dejal, da je konservativen glede širitve Nata in da je Hrvaška na članstvo »čakala sto let« in »so nam gledali pod prste«, zdaj pa se »preskakuje vse mogoče postopke«, ker se upoštevajo tuji varnostni interesi. Govoril je o očitno naglem vstopanju Finske in Švedske v zavezništvo, kar pa je podprl Pahor z besedami, da sta se za odrekanje nevtralnosti in vstop v Nato odločili zaradi stvarnih skrbi za lastno varnost, za kar »moramo imeti posluh«. Dodal je mnenje, da je še sreča, da se je zveza Nato širila na Balkan, na Severno Makedonijo, Črno goro in Albanijo, glede na počasnost širitve EU.