Če začnemo s slednjo, je delna pritrditev kampanji za razširitev ženskih reproduktivnih pravic pravi mali čudež. Ni skrivnost, da je druga komisija predsednice Ursule von der Leyen po prepričljivi zmagi Evropske ljudske stranke na evropskih volitvah leta 2024 veliko bolj konservativna kot prva. Isti ljudje na visokih položajih evropske izvršne oblasti rahljajo zakone, ki so jih zmagoslavno sprejeli v prvem mandatu, predvsem na področju zelenih in socialnih politik. Zadnji dve leti se vse v Bruslju dogaja pod praporom zakonodajne poenostavitve in višanja evropske konkurenčnosti. Poleg tega von der Leynova odgovarja strankarskim kolegom, ki moralno nasprotujejo splavu. Nemški del Evropske ljudske stranke je bil namreč eden glavnih nasprotnikov pobude v evropskem parlamentu, ki je sicer na decembrskem glasovanju prepričljivo glasoval za – in to mimo strankarskih linij. Dodajmo k temu še dejstvo, da je iniciativa vseskozi agitirala tudi za Palestino, kar je šlo gotovo v nos predvsem nemškemu krilu Evropske ljudske stranke, in krog ovir je sklenjen. To, da je von der Leynova takšni progresivni pobudi kljub vsemu rekla da, je lahko razumljeno samo kot velika zmaga – in gotovo priča o intenzivnem kupčkanju v ozadju.
Pogled v kolesje postopka
Pogledati je treba še v kolesje postopka evropske državljanske pobude – načina, kako lahko državljani z zadostnim številom zbranih podpisov iz več držav EU (nekakšnega začetka evropskega referenduma) vplivajo na potek evropske zakonodaje. Gre za visokokodificiran tehnokratski postopek, kjer je natančno določen vsak korak. Od 127 začetih pobud jih je prag milijona podpisov doseglo 14, vendar je večina teh obtičala v kolesju bruseljske birokracije. Obrniti mehanizem v smer dejanskih sprememb ni lahka naloga – in ravno tu so koordinatorji iniciative z Niko Kovač na čelu pokazali politični pogum in strateško zrelost. Razumeli so namreč, da ni medalj za sodelovanje, in temu primerno prilagodili svoj naskok na trdnjavo Berlaymont, sedež evropske komisije.
Njihova odločitev, da se z ekipo nastanijo v najetem stanovanju v Bruslju in od tam dihajo za vrat evropskim odločevalcem, je pri marsikom dvignila obrvi. Videti so bili nestrpni, včasih celo agresivni in neučakani; rekli bi lahko, da niso želeli sprejeti internega postopka z natančno predpisano časovnico. V tem so se ločili od večine prejšnjih pobud pa tudi od tipične civilne družbe, ki je v tako imenovanem bruseljskem mehurčku kot endemična žival. Tovrstne krovne organizacije neprestano sodelujejo z institucijami znotraj ustaljenih posvetovalnih tokov: strukturirani dialogi, okrogle mize, predajanje dokumentov s stališči … Znajo sicer povzdigniti glas, vendar vedno znotraj etikete bruseljske vljudnostne diplomacije. Gre za nekakšno simbiozo, kjer proces pogosto pretehta vsebino in kjer se nezadovoljstvo izraža, vendar nikoli na militanten način.
Agresivna taktika se je obrestovala
Pobuda My Voice, My Choice je delovala po povsem drugačni logiki. Kot akterka na nacionalni družbenopolitični sceni se ni umestila kot udeleženka, temveč kot politična nasprotnica, ki ni izbirala sredstev. Evropske komisije ni obravnavala kot nevtralnega varuha ustanovnih pogodb, pač pa kot nekoga, ki ga je treba premagati. (Pomenljiva je njihova izjava: »Zmagali smo!«) Uradne procedure z njeno časovnico niso jemali za sveto, pač pa so vsilili svoj, bolj dinamičen tempo. Njihova kampanja je imela dve bistveni sestavini: čustven naboj sporočil na družbenih omrežjih in vnaprejšnjo sumničavost glede namenov komisije. Pri slednji izstopa dejstvo, da so se nekaj dni pred razglasitvijo odločitve na podlagi videnega osnutka odgovora odločili javno napasti evropsko komisijo in svojemu milijonu sledilcev na instagramu povedali »resnico«, da bo odgovor najbrž negativen. Pozvali so jih k stopnjevanju pritiska na predsednico von der Leynovo in odgovorno komisarko Hadjo Lahbib ter sporočali, da bodo sprejeli samo jasen da. Ustavili se niso niti pred napadom na samo (ne)demokratično naravo Evropske unije, ki naj bi ljudem dajala le občutek participacije brez možnosti resnih sprememb.
Prejšnji teden je postalo jasno, da se jim je ta agresivna taktika obrestovala. My Voice, My Choice iz Slovenije v Bruselj ni izvozila samo slovenske senzibilnosti za pravice žensk. Izvozila je novi model civilnodružbene agitacije, ki evropske institucije ne obravnava kot tehnokratski aparat, pač pa kot mesto dejanske politične moči. To je znamenje, da evropska demokracija dozoreva in postaja prostor odprtega političnega konflikta. Vprašanje je, ali je Bruselj pripravljen na to novo vlogo, v katero so ga potisnili aktivisti iz Slovenije.
Kampanja My Voice, My Choice pa je od Bruslja dobila povratno lekcijo: da se tu nič ne razreši naenkrat in nedvoumno. Dolgotrajne politične spremembe so seštevek tisočih mikroodločitev. Kar zadeva dostopnost splava, sta naslednji etapi dve: zagotoviti, da bo denar na terenu dejansko dosegel ženske, in da bodo v pogajanjih za naslednji dolgoročni proračun EU za iniciativo najdena trajna sredstva. Kampanja še ni rekla zadnje besede.