Na prvi pogled spominja na meduzo, vendar to ni. Rebrača, nenavadni morski nevretenčar, se sveti v temi, nima ožigalk in v skrajnih razmerah celo požira lastne mladiče.
Vrsta izvira iz Severne in Južne Amerike, v Evropo pa je prispela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Najverjetneje so jo v Črno morje z balastnimi vodami zanesle ladje, ki so prihajale iz ameriških pristanišč. V novem okolju se je izjemno hitro razmnožila. Leta 1988 so v Črnem morju na enem kubičnem metru vode našteli kar do 400 osebkov. Ko je porabila večino živalskega planktona, ki predstavlja njen glavni vir hrane, pa se je njena populacija začela zmanjševati.
V Baltskem morju tako visokih gostot za zdaj še niso zaznali, vendar najnovejše raziskave kažejo, da se njeno širjenje pospešuje. Eden od razlogov naj bi bilo vse več območij z zelo nizko vsebnostjo kisika.
Sveti se v temi in ogroža ribolov
Rebrača v temi oddaja svetlobo. Čeprav je videti neškodljivo, predstavlja resno nevarnost za ribolov. Hrani se namreč z jajčeci in ličinkami rib, predvsem sardel, zaradi česar se zmanjšuje število mladih rib in posledično prihodnje ribje populacije. Poleg tega zaužije ogromne količine živalskega planktona, zato tekmuje za hrano s številnimi drugimi morskimi organizmi in poruši naravno ravnovesje v morskem ekosistemu.
Ko zmanjka hrane, začne jesti lastne mladiče
Še posebej nenavadna je njena strategija preživetja. Ko hrane začne primanjkovati, lahko požira lastne ličinke. Odrasli osebki ob tem proizvedejo veliko jajčec, ki jim v obdobjih pomanjkanja hrane služijo tudi kot dodaten vir energije. Ta posebna oblika kanibalizma omogoča, da preživijo tudi v zelo neugodnih razmerah. Najbolje uspevajo v toplih, plitvih in s hranili bogatih obalnih vodah.
Naravni sovražniki izgubljajo bitko
V številnih morjih rebrača skoraj nima naravnih sovražnikov, ki bi omejevali njeno širjenje. V Baltskem morju je položaj nekoliko drugačen. Raziskava, objavljena januarja letos v reviji Journal of Plankton Research, je pokazala, da lahko trnoplavuti bodičar (Gasterosteus aculeatus), ki je domoroden v Baltskem morju, deluje kot naravni sovražnik rebrače, saj se prehranjuje z njenimi ličinkami.
Najnovejša opazovanja kažejo, da vse večja hipoksija – upad vsebnosti kisika v vodi, ki vodi do nastanka tako imenovanih mrtvih con – omejuje dejavnost bodic in zmanjšuje obseg njihovega prehranjevanja z ličinkami rebrač.
To pomeni, da se rebrača ne širi le zaradi višjih temperatur morja, povezanih s podnebnimi spremembami, temveč tudi zato, ker njeni naravni plenilci izgubljajo primerno življenjsko okolje.
Podnebne spremembe prinašajo nepredvidljive posledice
Podnebne spremembe imajo na Baltsko morje tudi nekoliko nasprotujoče si učinke. Po eni strani višje temperature in širjenje območij z malo kisika ustvarjajo ugodne razmere za širjenje rebrače. Po drugi strani pa se zaradi povečanega dotoka sladke vode zmanjšuje slanost Baltskega morja, invazivni vrsti pa nekoliko bolj ustreza bolj slana voda.
Prav zaradi prepletanja številnih okoljskih sprememb znanstveniki težko napovedujejo, kako se bo populacija te vrste razvijala v prihodnosti.