Po ledenem stopnišču odmevajo globoki, počasni vzdihi, ki jih spremlja zvok korakov. Slišati je 70-letno Tatjano, ki se je naučila nadzorovati dihanje, da bi zmanjšala obremenitev srca, medtem ko se počasi vzpenja v deveto nadstropje svojega stanovanjskega bloka v Kijevu. Zaradi izpadov elektrike dvigala večinoma ne delujejo, zadnja dva tedna pa je preživela brez ogrevanja. Ogreva se le s plinsko pečico v kuhinji, piše Sky News.

»Nevarno je, ampak kaj naj naredim? Naj zmrznem?« sprašuje.

Tatjana je ena od milijonov ljudi po vsej Ukrajini, ki to zimo trpijo zaradi prekinitev v oskrbi z energijo. Pogosti ruski zračni napadi na energetski sistem so v različnih delih države prekinili ogrevanje, elektriko in vodo, včasih tudi za več dni.

Mraz, ki se zareže v kosti

Novinarji Sky Newsa so obiskali Tatjanino stavbo, da bi videli, kako se ona in drugi stanovalci spopadajo s položajem, ki so ga ukrajinske oblasti razglasile za izredne razmere v energetskem sektorju. »Mrzlo je. Mrzlo. Zelo mrzlo,« je povedala Tatjana, zavita v dolg plašč iz ovčje kože. »Hodim in se tresem. Še posebej zjutraj. Zbudim se in je grozno.«

Emergency service workers set up tents where residents of neighbouring apartment buildings can warm up and sleep at night in Kyiv, Ukraine, Sunday, Jan. 25, 2026. (AP Photo/Dan Bashakov)

Ogrevani šotori v Kijevu za ljudi brez ogrevanih stanovanj Foto: AP

Življenje v Ukrajini je že samo po sebi težko zaradi grožnje napadov z ruskimi raketami in brezpilotniki, ki zadevajo tudi stanovanjska območja. Ogrevanje v tej 17-nadstropni stavbi je bilo izklopljeno 9. januarja po napadu na bližnji objekt. Elektrike prav tako ni bilo, čeprav se oskrba postopoma normalizira. Težave so bile tudi z vodo, v nekaterih od 380 stanovanj pa še vedno ne delujejo pipe.

Pravzaprav sploh ne živiš. Dnevi se preprosto zlijejo drug v drugega. Ni več ponedeljka, torka ali srede. Obstaja le en sam neprekinjen dan preživetja.

Vzpon v temi

Na stopnišču so novinarji srečali tudi nosečo mamo z dveletnim sinom na, kot se zdi, neskončnem vzponu do 16. nadstropja. »Gremo, gremo, plezamo,« je 29-letna Darja govorila malemu Miši. »Še malo.«

Z lučko na mobilnem telefonu je osvetljevala temen hodnik do njihovega stanovanja, kjer je temperatura po raketnem napadu padla na le 3 stopinje Celzija. »Ko vstopiš, ti dobesedno zaledeni dih pred usti. Z majhnim otrokom je to preprosto nemogoče,« pravi Darja. Ona in sin sta se začasno preselila k sorodnikom, a se vsakih nekaj dni vrneta preverit svoje stanovanje in tudi stanovanja sosedov. »Včeraj sva prišla in ostala le dve ali tri ure, pa sem tako zmrzovala, da me je začelo boleti grlo,« je povedala.

The city of Kramatorsk at night, amid Russia's attack on Ukraine, in Donetsk region, Ukraine January 25, 2026. REUTERS/Serhii Korovainyi

Ukrajinska mesta se zaradi ruskih napadov na električne in ogrevalne vode velikokrat znajdejo v temi in mrazu. Foto:  Reuters

Skupnost kot edina rešitev

Vsi se borijo, a ne sami. Najtežje je najmlajšim in najstarejšim, zato si stanovalci pošiljajo sporočila, da ugotovijo, kdo kaj potrebuje in kdo lahko pomaga. Bolj gibčni prinašajo hrano, vodo in zdravila tistim, ki ne morejo premagati poledenelih stopnic, zlasti prebivalcem višjih nadstropij.

Jeva, 23-letnica v rožnatem plašču, še vedno živi v svojem stanovanju s fantom in psom. Pomaga nositi potrebščine sosedom, ki so ujeti v svojih domovih. »Poskušamo biti močni, poskušamo se smejati,« pravi. »Najboljše zdravilo je humor. Ves čas se šalimo drug z drugim. To nam dviguje duha, razpoloženje in moč ter nam pomaga iti naprej.«

Rescue workers clear the rubble of a residential building which was heavily damaged after a Russian strike in Odesa, Ukraine, Tuesday, Jan. 27, 2026. (AP Photo/Michael Shtekel)

Rusija kljub mirovnim pogovorom Ukrajino še naprej napada. Foto: AP

Pokazala je mesto v sedmem nadstropju, kjer je počena cev zalila stopnišče in pustila nevarno plast ledu. Ustavila se je na stopnicah, se nasmehnila in pokazala na svoja stopala. Na vprašanje, koliko parov nogavic nosi, je odgovorila: »Enega, dva, tri. In škornje. Doma pa čez to obujem še dva para. Grozno je mrzlo.« Vsi, ki so jih srečali, so bili oblečeni v več plasti.

»Obvezno je, da so hlače zatlačene v nogavice in da nosimo tople puloverje,« je dodala Jeva.

Vsak dan je boj za preživetje

Ključen je tudi skupni napor za popravilo ogrevanja. Vsevolod pri 34 letih živi v drugem nadstropju z ženo in majhnim otrokom, čeprav so se vsi začasno izselili. Vendar se vrača, da bi pomagal. Povedal je, da je s skupino sosedov uporabljal gorilnike za odtajanje cevi, ki so življenjske žile stavbe.

»Nujne službe so to poskušale rešiti,« pravi, medtem ko mu sapa zmrzuje v zraku. »Segreli so cevi v drugem nadstropju, se povzpeli v tretje, in medtem ko so tam greli, je vse spodaj spet zmrznilo. Bilo je popolnoma nesmiselno. A ko veliko ljudi dela hkrati in segreva vse zapored, potem so rezultati.«

Kljub temu je ogrevanje še vedno izklopljeno, leden mraz pa težko prenašajo tudi najmočnejši. »Mislim, da je najtežja izčrpanost,« je rekla Jeva. »Vsak dan se moraš boriti, moraš preživeti. Pravzaprav sploh ne živiš. Dnevi se preprosto zlijejo drug v drugega. Ni več ponedeljka, torka ali srede. Obstaja le en sam neprekinjen dan preživetja.«

Priporočamo