Akarmara leži v goratem delu Abhazije, nedaleč od mesta Tkvarčeli, na območju Gruzije, ki je po vojni v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja prešlo pod nadzor separatističnih oblasti. Abhazijo kot neodvisno državo priznava le peščica držav, medtem ko jo Gruzija in velika večina mednarodne skupnosti še vedno obravnavata kot del gruzijskega ozemlja.
Zgodovina Akarmare sega v leto 1938, ko so na tem območju začeli razvijati rudarsko naselje. V okolici so bila bogata nahajališča premoga, zato so tja prihajali delavci in njihove družine iz različnih delov takratne Sovjetske zveze. Naselje je hitro raslo, nastajali so večstanovanjski bloki, trgovine, šole, bolnišnica in druge ustanove.
Zanimiva je tudi arhitektura. Številne stavbe so v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja gradili nemški vojni ujetniki, zato imajo nekatere zgradbe nekoliko drugačen videz od značilnih sovjetskih stanovanjskih blokov. Krasijo jih mogočni stebri, obokana okna in okrasne fasade.
Akarmara je nekoč veljala za mesto, privlačno za življenje. Rudarska industrija je zagotavljala delovna mesta, prebivalci pa so imeli na voljo razmeroma dobro razvito infrastrukturo. Po poročanju britanske televizije ITV je v naselju v času največjega razcveta živelo približno 5000 ljudi.
Vojna je pregnala prebivalce, narava pa prevzela mesto
Prelomnica je nastopila v začetku devetdesetih let, ko je po razpadu Sovjetske zveze v Abhaziji izbruhnila vojna. Med letoma 1992 in 1993 je bilo območje Tkvarčelija dolgotrajno oblegano, prebivalci pa so se spopadali s pomanjkanjem hrane, zdravil in drugih osnovnih življenjskih potrebščin. Mnogi so pobegnili in se nikoli niso vrnili. Rudarska dejavnost je začela propadati, delovna mesta so izginjala, stavbe pa so ostale prazne. Število prebivalcev se je dodatno zmanjšalo po vojni med Gruzijo in Rusijo leta 2008.
Danes je Akarmara povsem drugačen kraj. Nekdanje stanovanjske bloke prerašča zelenje, drevesa poganjajo skozi strehe in okna, korenine pa počasi razjedajo zidove. V nekaterih stanovanjih so še vedno vidni ostanki nekdanjega življenja, medtem ko se po zapuščenih ulicah sprehajajo domače živali.
Fotografije, ki jih je leta 2023 objavil Radio Free Europe/Radio Liberty, prikazujejo celo kravo, ki se pase med bujnim rastlinjem v četrtem nadstropju nekdanjega stanovanjskega bloka. Na dvorišču zapuščene šole, kjer so se nekoč igrali otroci, so postavili čebelje panje.
Toda Akarmara kljub poimenovanju mesto duhov ni povsem brez prebivalcev. Po poročanju irske televizije RTÉ je leta 2018 tam živelo še približno 35 ljudi. Njihovo število se po različnih poročilih spreminja, vendar gre le še za nekaj deset domačinov, ki vztrajajo med razpadajočimi stavbami. Prav ti opozarjajo, da Akarmara ni zgolj zanimiva kulisa za fotografiranje, temveč kraj z resničnimi zgodbami, spomini in bolečo preteklostjo.
V zadnjih letih naselje vse pogosteje obiskujejo turisti, fotografi in ljubitelji zapuščenih krajev. Privlačijo jih nenavadna arhitektura, skrivnostno vzdušje in osupljivi prizori narave, ki si počasi jemlje nazaj prostor, nekoč namenjen človeku.