V francosko-nemškem motorju, ki je poganjal Evropsko unijo naprej, že nekaj časa škriplje. Različni pogledi na sporazum Mercosur, usodo ruskih zamrznjenih sredstev v Evropi in na zakonodajno regulativo, ki naj bi ščitila okolje in delavce, je le nekaj točk trenj med Berlinom in Parizom. Pogon sedemindvajseterice se mora ob težavah krmarjenja med notranjo politiko in zunanjepolitičnimi cilji, ki se pri nekaterih vprašanjih razlikujejo, že dlje časa usklajevati tudi s preostalimi spreminjajočimi se centri odločanja v Uniji. Nemčija bo poslej stavila tudi na okrepljeno sodelovanje z Italijo in tamkajšnjo premierko Giorgio Meloni, s katero je kancler Friedrich Merz našel več skupnih interesnih točk.
Za večjo konkurenčnost in gospodarsko rast
V začetku februarja bosta na izrednem neformalnem vrhu voditeljev Evropske unije predlagala vrsto reform, s katerimi želita pospešiti napredek Evrope v vse bolj nepredvidljivem multipolarnem svetu s porušeno mednarodnopravno ureditvijo po drugi svetovni vojni. Obe državi načrtujeta predloge za doseganje večje konkurenčnosti Evrope, saj bi le tako lahko zmanjšali konkurenčni zaostanek za ZDA in Kitajsko. Melonijeva in Merz bosta predlagala zmanjšanje birokratskih ovir na evropskem notranjem trgu, ki močno omejujejo trgovanje tako pri trgovini z blagom kot pri storitvah. Revidirali bi pravila o združitvah, da bi podjetjem pomagali konkurirati na globalni ravni. Ob pospešitvi izdajanja dovoljenj bi odpravili zastarele zakone in močneje nadzorovali nove, da ti ne bi bili cokla razvoja. Berlin in Rim bi tudi poglobila evropski notranji trg na področju storitev, energije, digitalnega sektorja in financ.
Da bosta vsaj v danem času poskušali nov zagon dati Italija in Nemčija, je sicer nekoliko presenetljivo, vendarle njuno sodelovanje, ki resda ni bilo tako ciklično kot nemško-francosko, ni novost. Obe državi sta bili ustanovni članici skupnosti za premog in jeklo, tesno pa sta sodelovali v času ustanavljanja evra, ko je Italija sprejela nemške zahteve po finančni vzdržnosti, ker je s pridružitvijo evru hotela ostati v jedru Evropske unije. Zdaj Merza in Melonijevo družijo želja po večji gospodarski rasti, ostrejši boj proti nezakonitim migracijam, enotna pozicija glede Ukrajine in ne nazadnje trdna želja po ohranjanju čezatlantskih vezi kljub nepredvidljivemu Donaldu Trumpu.
Merzev strateški korak
Po oceni Langove je k tesnejšemu sodelovanju med Italijo in Nemčijo veliko prispeval brexit. Posledica je bila, da je Berlin izgubil partnerja s podobnimi pogledi v Svetu EU, in čeprav je država sistematično vlagala v odnose z manjšimi državami, so nastajale vrzeli pri glasovanju v svetu.
»Leta 2025 je bila Nemčija po mojih izračunih preglasovana v Svetu EU v zanjo rekordnem številu primerov. Sodelovanje z večjimi državami EU zapolnjuje to vrzel. Italijanski glas je bil za sklenitev sporazuma z Mercosurjem ključen in je bil drugačen od francoskega,« pravi Langejeva in poudarja, da ima Nemčija s kanclerjem Merzem na čelu ambicijo ponovno prevzeti vodilno vlogo v EU. Zato je po njeni oceni tesnejše sodelovanje z Italijo v času, ko se bo treba pogajati o dolgoletni finančni perspektivi in s tem o prihodnosti, logičen strateški korak. »Z vidika prihodnosti evropske integracije sta Nemčija in Italija tradicionalno bolj prointegracijski in preprečiti odmik trenutne italijanske vlade od te drže je smiselno z vidika zagotavljanja podpore reformam in usmeritvam EU, kot jih vidi Nemčija,« dodaja.
Obojestranski interesi
Po drugi strani pa ima interese za tesnejše sodelovanje z Nemčijo tudi Melonijeva. Obuditev osi med državama ji prinaša legitimnost navznoter in navzven, prav tako se povečuje pogajalska moč italijanske premierke med kolegi v Bruslju in v evropskem parlamentu, je prepričana naša sogovornica. »Povečuje se torej možnost zagovarjanja italijanskih interesov na ravni EU, ti pa vključujejo tudi finančne mehanizme oziroma transferje, ki prispevajo k ekonomski uspešnosti, s tem pa tudi k politični uspešnosti,« pravi Langejeva.
Kot še razlaga, je Italija dolga leta veljala za državo, ki ima v Bruslju manjšo težo, kot bi jo bilo pričakovati glede na velikost njenega prebivalstva, gospodarstva, status ustanovne države članice predhodnice EU in uspešnega plasiranja svojih državljanov na ključnih mestih v evropskih institucijah. A so položaju Italije v EU zagodli njihove pogoste politične nestabilnosti, menjavanje predsednikov vlad, izstopajoče Berlusconijeve vlade in šibko gospodarstvo.
